Tako Matthew Yglesias. Če res moramo plačevati za grehe preteklosti, torej da smo živeli nad svojimi zmožnostmi, potem je rešitev v tem, da več proizvedemo. Zakaj je potem reševanje krize povezano z vedno večjimi stopnjami brezposelnosti, sploh med mladimi, kar ne more imeti dobrih posledic? Če so Grki leni, jih je treba prisiliti k delu, ne pa metati na ceste, kjer so potem, no, še bolj leni, le da ne po svoji izbiri.

Tukaj nekje se najde tisti poziv, da pred varčevanjem potrebujemo gospodarsko rast. Namreč, samo krčenje proračunskih izdatkov in manjšanje obsega javnega sektorja in posledično večanje armade brezposelnih, očitno ne pomaga. Potrebujemo več delovnih mest. Recimo temu takole, tistemu kmetu, ki je hotel privarčevati tako, da ni kupil semena, potem pa je brezdelno v velikem upanju čakal, da bo kaj zraslo, moramo pomagati tako, da mu posodimo seme, če bo v zameno priden  in bo potem svoj dolg poplačal.

Tako bi morala delovati naša skupna domovina, Evropska Unija in znotraj nje evro območje. Namesto bankam, bi denar iz ECB moral teči neposredno v države, a le če bi se te obvezale, da ga bodo porabile za investicije, ki bodo ustvarjale delovna mesta. Ob tem bi lahko še naprej delali na izboljševanju delovanja birokratskega ustroja vsake države, manjšali število uradnikov in poenostavljali postopke, tako da bi njihovo breme za gospodarstvo bilo manjše, prav tako bi lahko delali na racionalizaciji delovanja zdravstva in šolstva.

Bodimo realni, gospodarstvo bo to krizo zelo težko samo rešilo, saj je podvrženo hudi konkurenci, zaradi česar mora prilagajati število zaposlenih in ko je kriza, sledi odpuščanje in zmanjševanje kapacitet. Ker je kriza regionalna in to počnejo vsi, cvetočega trga pa nikjer, je padec neizbežen. V takšnih razmerah mora pomagati država, v našem primeru pa tega ne more narediti ena sama država članica, ampak mora do premika priti na ravni evro območja in celotne Unije.

Ampak potem, morebiti se tukaj skriva nek drug problem. Morebiti ni problem, da takšen keynesianizem ne bi deloval, ampak je kriza odlična priložnost za izpolnjevanje ideoloških želj določenih ekonomskih in političnih elit, ki si želijo radikalno zmanjšati moč držav, javnih sektorjev in zaposlenih, da bi povečale moč zasebnega sektorja, predvsem velikih korporacij. Namreč, programi, ki nam jih predpisujejo, da bi se rešili iz krize, pogosto zvenijo kot kakšne libertarne sanje.