Včerajšnjega shoda v Mariboru pod geslom ‘Dvignimo se,’ se je udeležilo le 300 ljudi. Delavski upor v podporo delavcem Mariborske livarne kljub žalostni usodi le  teh, ni uspel iz dremeža apatije zdramiti večjega števila ljudi.

Nekateri bi na to rekli, da je vstajniško gibanje opravilo svoje, ko je odneslo mariborskega župana Franca Kanglerja in predsednika vlade, Janeza Janšo, a to je le teorija zarote, po kateri so vsega krive zakulisne sile, ki z neznansko močjo vodijo cele množice, da se zbirajo na trgih in ulicah.  Strici iz ozadja obstajajo, vendar težko da v takšni obliki, kot bi jih radi predstavili pri Reporterju ali Demokraciji, kjer v skladu s politično partijo, ki jo zagovarjajo, slovenske razmere skušajo predstaviti pretirano črno belo.

Res je, da sta tako mariborski, kot tudi vseslovenski upor mobilizirala dva politika. Janez Janša je s svojim obnašanjem in besedami sam silil ljudi v jezo, Franc Kangler je imel to nesrečo, da je v obubožanem mestu forsiral izrazito nepriljubljene radarje. K temu je treba dodati še slabe razmere po vsej državi, izrazito negativno medijsko krajino, ki Slovenijo slika malodane kot drug Zimbabve in nestabilnost in pomanjkanje vsakršnega upanja in vizije. V takšnih razmerah so tiste skupine, ki v takšni ali drugačni obliki že dlje časa skušajo spremeniti svet, dobile več pozornosti in so lahko sodelovale v večjih protestih.

Kakorkoli, hujša je kriza, večja je nestabilnost, bolj se širi brezup, glasnejši so ljudje, ki ponujajo alternativo. V takšnih časih se premikamo med izbruhi jeze in vsesplošno apatijo. Potem, ko nek dogodek sproži val besa in na ulice pripelje množice, pride do določene spremembe, nakar se jeza spremeni v razočaranje, ker vse poteka po starem in iz razočaranja pride apatija in tako pridemo od 10000 protestnikov na 300 nekaj mesecev kasneje. Nobena teorija zarote, nobeni strici iz ozadja niso potrebni, da se to zgodi, čeprav je seveda res, da le ti vedno želijo vodo preusmeriti na svoj mlin.

Kaj se bo zgodilo v prihodnje? Pričakovati je nekaj zatišja, a ker nič ne kaže na umirjanje krize, se bodo razmere še slabšale in prej ali slej bo prišel čas večjih protestov. Glede na to, da ima ta vlada zdaj čas do novega leta, saj se je primerno visoko zadolžila, bi lahko to leto minilo brez večjih pretresov, v začetku naslednjega leta pa bi lahko vsi skupaj doživeli šok, če se bo denarna pipica zaprla in bo potrebno prositi za pomoč. V tem primeru bo namreč na vrsti naslednji krog krčenja proračunskih izdatkov in uničevanja socialne države in s tem porast nezadovoljstva. Vmes se bo gospodarstvo skrčilo za 2,5-3% in brezposelnost bo tudi porasla. Slabe novice se prav množijo.

Je pa jasno, da bodo predvsem pri SDS in medijih, ki jim služijo vsakogar, ki se bo upiral in zahteval spremembe, razglasili za orodje zakulisnih sil. Črno bel, oziroma bolje, rdeče črn svet jim namreč najbolj ustreza pri mobilizaciji svojih privržencev. Pa četudi bodo protestniki zahtevali odhod njihovih političnih nasprotnikov.