edice so predvidljive. Ker v evroobmočju ni nobene rasti in nič ne kaže, da bi v kratkem videli kakšno pomembnejše okrevanje, prav tako pa na robu recesije ostaja Velika Britanija, ki ni v evru, ZDA na drugi strani luže pa imajo le zmerno rast, bo nižanje proračunskih odhodkov v obliki plač, pokojnin in investicij, znižalo potrošnjo in še huje udarilo po gospodarstvu, medtem ko ne bo mogoče profitirati na tujih trgih. Dodajte k temu višji ddv, kasneje še krizni davek in razne druge načine odtegovanja denarja iz žepov državljanov in naslednjih nekaj let lahko pričakujemo tam okoli 2 do 3%  krčenja BDP letno.  Če ne več. Natančno ne moremo vedeti, koliko bo zlato pravilo  skozi krčenje proračuna prineslo dodatnega nižanja plač v javnem sektorju, krčenja le tega in nižanja pokojnin, lahko pa je znatno.  Delovanje države se bo s tem poslabšalo in nikar pričakovati boljšega šolstva ali zdravstva. Morebiti se kljub krčenju še vedno da izboljševati birokracijo, seveda če pride do poenostavitev postopkov in združevanj, zaradi česar bo potrebnih manj ljudi za manj, a bolj smotrno delo, a tudi na to ne gre upati. Vsaj glede na nesposobnost slovenskih političnih elit, da na tem področju karkoli storijo, ne. Kaj šele, da bi znižali število občin. Verjetno bi na tem področju največji odpor prišel od prebivalstva samega, ki bi hotelo obdržati svoje občine.

Na gospodarskem področju nam  kaže na dodatno krčenje, prav tako na področju standarda prebivalstva, na političnem pa bo s slabšanjem razmer posledica še večja apatija. Tiste politične stranke, ki imajo dobro organizacijo in zvesto bazo, bodo v takšnih razmerah pridobivale, ker bodo odločali samo tisti, ki bodo prišli na volitev. Nič ne de, če bo večina ostala doma, pomembni bodo tisti, ki bodo na volišče prišli. To pa pomeni, da bo SDS začela pridobivati, PS bo ostala na isti ravni, ali bo začela izgubljati, SD pa bo imela težko delo, če bo hotela ostati nekako na strani, sploh s predsednikom, ki ni minister, in tako obdržati podporo. Kar se tiče novih strank, je veliko vprašanje, če je mogoče iz zraka pričarati nekaj delujočega, pričakujemo pa lahko veliko gibanj in skupin, bolj ali manj radikalnih, ki nam bodo pričarale še kakšen protest.

Pred nami je še več istega polzenja proti prepadu, govora o tem, da ni alternative, modrovanj, da ne moremo zapraviti več, kot ustvarimo, večanja števila brezposelnosti, razraščanja bede, najmanj pa reševanja krize. Resnično stopamo po poti Grčije. Krivda za to leži pri evropskih političnih elitah, ki cel kontinent peljejo v pogubo. Ob takšnem ravnanju je samo vprašanje časa, kdaj bo nekje hudo počilo. Ogrožen je celo sam evropski projekt.