Z veliko večino povedanega se strinjam.

Problem:

Če imava kot posameznika težave z dolgovi, je jasno, da bova zmanjšala porabo. Kajti kot posameznika sva v položaju, ko najin prihodek ni odvisen od najine porabe. Če ne bova pila kave v kavarni, bova prihranila. Zmanjšala bova stroške, prihodek pa bo ostal enak, in zato tako zmanjšava svojo zadolženost.

Pri makroekonomiji je situacija drugačna. Če v trenutku, ko se krči poraba zasebnega sektorja, zmanjšamo še porabo javnega sektorja, se vsota obeh porab zmanjša. Njuna vsota pa sestavlja bruto domači proizvod, BDP. Tako dobimo recesijo. Državni dolg se ne bo zmanjšal, kajti četudi se je javna poraba zmanjšala, se je zmanjšal tudi prihodek države od davkov.

In rešitev:

potrebujemo resen, na investicijah temelječ evropski program okrevanja po vzoru New Deala. Dosegel bi, kar je dosegel Franklin D. Roosevelt, to je, da se v gospodarstvo doda 8 do 10 odstotkov BDP v obliki novih investicij, ki bi prišle od Evropske investicijske banke (EIB). EIB bi lahko bila motor programa okrevanja. Že petindvajset let izdaja obveznice in si izposoja denar na denarnih trgih. Preostanek denarja bi lahko zagotovili prek obveznic, ki bi jih izdala ali podprla ECB, za razvojne projekte. Te projekte bi oblikovala in nadzirala EIB, ne pa nacionalne vlade, ki jim nihče več ne zaupa.

In o fiskalnem paktu:

Fiskalni pakt bo šel v zgodovino kot najbolj idiotski dokument. Gre za izjemno strupeno samomorilsko pismo velike ekonomske sile. Je popolnoma in v celoti nesmiseln.

V zakon lahko napišeš, da država ne sme trošiti nad določenim zneskom. Ne moreš pa določiti primanjkljaja, ker je ta odvisen tudi od davčnih prilivov. Če se gospodarstvo sesuje, koliko davkov bo država pobrala?

Vsi vemo, kakšen bo odgovor zagovornikov pravila. Če se gospodarstvo sesuje, če je prilivov v proračun manj, je treba pač še bolj zategniti pas. Znova in znova.