Razmere v Siriji so že dolgo zelo zapletene, vsekakor pa bolj kot naivna slika boja despotskega režima proti svobodoljubnim  upornikom. Nekaj deset tisoč mrtvih in vmešavanje vseh sosednjih in malo manj sosednjih sil v vojno, nam ni prineslo demokratične in svobodne Sirije, ki bi jo lahko razglasili za model napredne arabske države, ampak krvavo morijo, ki iz dneva v dan dosega nove razsežnosti. Zdaj se je v vojno uradno vmešal še libanonski Hezbollah.

Resnica je takšna, da ne vemo, kakšno oblast bi naplavil padec Asadovega režima in zato je vmešavanje v vojno nespametno. Dobro je, da Evropska Unija ni dosegla dogovora o koncu embarga na prodajo orožja sirskim upornikom, tudi če si nekatere države tega želijo, sploh zdaj, ko kaže da ima režim v rokah boljše karte.  To ne pomeni, da vmešavanja in pošiljanja orožja ne bo. Naivno bi bilo verjeti, da tega že do zdaj ni bilo veliko.

Vprašati se moramo, kdo sploh so uporniki in slika, ki jo dobivamo, četudi motna, ni najlepša. Bomo zato, da bi uničili režim in oslabili Iran, sodelovali  v večjem sunitsko šiitskem spopadu, kjer na eni strani sodelujejo prav takšni skrajneži, proti katerim se borimo v Afganistanu? Bomo orožje pošiljali borcem, ki razmišljajio podobno kot napadalca na britanskega vojaka v Londonu? Bomo podpirali Al Kaido, da bi škodovali Teheranu?

Ne, to resnično ni naš boj in zmaga ene ali druge strani ne bo prinesla kakšnih posebnih koristi, kvečjemu bo zmaga upornikov, če bodo ti radikalni islamisti, prinesla še dodatne zaplete. Gotovo je res, da v tej vojni trpijo civilisti, a kdo verjame, da bo več orožja prineslo mir? Kdo verjame, da so človeška življenja tisti faktor, ki najbolj vpliva na odnos zunanjih sil  do vojne? Ne, v ozadju so hladni interesi.