Nekaj je Tayyipu Erdoganu in njegovi zmerno islamistični ali konservativni stranki AKP treba priznati. V več kot desetletju na oblasti, je Turčijo spremenil v močno gospodarsko silo, ki v arabskem svetu velja za model demokracije, vreden posnemanja. Za razliko od Mubarakovega Egipta ali Gadafijeve Libije, Turčija pač ni diktatura, ampak demokracija in AKP je do oblasti prišla na demokratičnih volitvah in zato je treba pri ocenjevanju nemirov biti vsaj rahlo previden.

Vse se je začelo zaradi parka Gezi v Istanbulu blizu, kjer je oblast hotela postaviti nakupovalni center. Kar se je začelo kot protest proti uničevanju zelenih površin v mestu, je z ostrim odzivom varnostnih sil eksplodiralo v hude nemire, ki so se razširli. Policija je na to odgovorila še bolj brutalno in Turčija se je, čeprav še do včeraj skorajda oaza stabilnosti v nemirni regiji, znašla na naslovnicah svetovnih medijev. Padle so  prve smrtne žrtve. Celo v sosednji Siriji so malo hudomušno izdali opozorilo pred potovanjem v severno sosedo. Toda, mar res gre za turško pomlad, spopad srednjega sloja proti diktatorju, ali pa so se do nasilja le zaostrila starejša nasprotja med islamistično vlado in sekularno opozicijo? Ne, bolj kaže na spopad v dokaj modernizirani in demokratični (z napakami, seveda in velikim nadzorom nad mediji) državi, kjer ena struja uresničuje svoj program, druga pa dokaj nemočno opazuje s strani. Če je Erdogan podoba zmernega islamista z vizijo moderne in mogočne Turčije, je njegov nasprotnik sekularist, liberalec, celo anarhist ali komunist, ki noče videti prepovedi pitja alkohola  ali vsiljevanja islamskih vrednot. Glede na to, da prva struja že več kot desetletje obvladuje oblast, mora frustracija druge strani do zdaj biti že zelo velika.

Pred desetletji bi v takšnih trenutkih že lahko računali na možnost vojaškega udara, a tudi na tem področju je AKP v preteklih letih dosegla nekaj pomembnih zmag. Po aferi Ergenekon se je moč generalov zmanjšala, čeprav je seveda vedno možno presenečenje, tudi v teh časih, ko večina zahteva demokracijo, ne razsvetljene vojaške diktature.

V Turčiji se razmere še zaostrujejo, a na koncu se lahko zgodi, da se bo vse vrnilo v stare tirnice. AKP bo ostala na oblasti, protestniki bodo besni, ker bodo dobili le nekaj malega popuščanja in opravičil zaradi nasilja varnostnih organov, do prave odločitve pa bo prišlo šele na naslednjih volitvah, kjer lahko seveda spet zmaga AKP. Na nek način mnogo bolj kot na Egipt, to spominja na Rusijo, Venezuelo ali Argentino. Tudi tam se je popularni voditelj moral soočiti z množičnimi demonstracijami in z ljudmi, ki so mu očitali, da je nedemokratičen, čeprav je na volitvah z lahkoto zmagal in je še vedno užival visoko podporo. Tudi v demokraciji niso vedno vsi zadovoljni z oblastjo, saj so vendarle mnogi glasovali za poražence in želijo zamenjave oblasti. Če je nasprotnik zelo močan, če je vloga države velika in če nič ne kaže na spremembe, se nezadovoljstvo spreminja v jezo in lahko izbruhne.

Tako, kot se to zdaj godi v Turčiji.  Če bi si drznil napoved prihodnosti, bi turške razmere primerjal z iranskim zelenim gibanjem, čeprav je Iran  manj demokratična država. Ne glede na želje po zmagi liberalnega Irana, je tam na koncu prevladala islamistična elita in to ne samo s pomočjo represivnega aparata, ampak zato, ker je imela podporo določenega dela prebivalstva. V Turčiji se ta podpora, ki je pred dvema letoma stranki AKP namenila 49,83% glasov, utegne kmalu pokazati in sledijo lahko ne le spopadi med protestniki in varnostnimi silami, ampak tudi med različnimi skupinami.