Profesor zgodovine na univerzi v Cambridgu, Brendan Simms, za The New York Times Evropsko Unijo primerja s Svetim rimskim cesarstvom nemške narodnosti, ki je svoj čas zasedalo večji del srednje Evrope. Vanj je spadalo tudi slovensko narodnostno ozemlje.

Cesarstvo, ki je nehalo obstajati leta 1806 po porazu z Napoleonovo Francijo, je imelo po Simmsovem mnenju veliko podobnosti z Unijo, ki pa niso najboljša popotnica za prihodnost.

And like the European Union, which is rived by tensions between larger and smaller states, the Holy Roman Empire proved too weak to contain over-mighty members like Prussia and Austria. Fears of partition and collapse abounded. The Reichstag was paralyzed; the emperor was hamstrung by rival princes.

Granted, in a world of increasingly absolutist neighbors, the empire stood out in its respect for the law and a high degree of personal freedom. But the truly powerful states of the 18th and 19th centuries were those that learned from the empire’s mistakes.

Simms predlaga, da se Evropska Unija oblikuje bolj po ameriškem modelu.

Rather than digging themselves into a deeper recession and democratic deficit through austerity measures, the states in the common currency need to form a full and mighty union on Anglo-American lines. They must create a strong executive presidency elected by popular vote across the euro zone, a truly empowered house of citizens elected according to population and a senate representing the regions.

Na kratko, Združene Države Evrope. V resnici je nekaj pritiska v to smer že prisotnega, saj Unija, kakršna je, ni sposobna reševati gospodarske krize, ki jo zadeva, težko pa je tudi verjeti, da bi se lahko spopadla s kakšno resno zunanjo grožnjo. Vendar pa EU vendarle niso ZDA, saj imamo opravka z večjimi in manjšimi državami in narodi, ki zasledujejo svoje interese in nimajo namena stopiti se v večji skupnosti. Kljub temu, da so evropske politične elite večinoma zavezane skupni evropski hiši, si želijo ohraniti veliko svoje neodvisnosti, kar zmanjšuje možnost bolj odločnega ukrepanja na skupni ravni. Tudi na ravni državljanov je težko verjeti, da bi se ti bili kar tako pripravljeni sprijazniti z še dodatnim manjšanjem moči svojih držav in večanjem moči centra. Še več, ker Unija za zdaj deluje rahlo nedemokratično, ne glede na to, kar sami zase skušajo trditi, se bodo mnogi državljani držav članic bali, da bo še več moči spolzelo iz njihovih rok, ne pa da bo napočil čas, ko bodo s svojimi glasovi odločali, kakšna politika se bo izvajala na skupni ravni.