Naj se spravijo delat, lenuhi, se pogosto glasi iz ust desničarskih komentatorjev na spletu, ko gre beseda o usodi Grčije. Pri tem priročno pozabljajo, da so ravno reševalni ukrepi pripomogli k rekordni brezposelnosti in so številne Grke stali njihove zaposlitve in s tem še poslabšali razmere. Če ne bi bilo trojke, če ne bi bilo evro območja preko katerega je državam kot je Grčija odvzet velik del suverenosti, bi krize skoraj zagotovo bilo že zdavnaj konec, tako pa se vleče iz leta v leto, brez luči na koncu tunela.

In potem so prišli še po grško javno televizijo. Boštjan Videmšek v Delu to poimenuje za finančno hunto in res gre za nekaj podobnega. Tukaj se skriva zelo pomembno spoznanje. Vojne sedanjosti se ne vodijo samo z orožjem, ampak tudi z nadzorom nad denarjem in vsiljevanjem ukrepov, ki uničujejo cele države in jih spreminjajo v kolonije. Propagando, da alternative ni in se je treba predati, poznamo že dolgo. Alternativa seveda vedno obstaja. Navsezadnje lahko države tudi izstopijo iz evra in EU in se postavijo na lastne noge, vendar je ta možnost zasmehovana. Zasmehovana pa je zato, ker je najbolj zastrašujoča ravno za tiste, ki najbolj pridobivajo v tem sistemu finančne hunte, saj s tem izgubijo kolonijo, v kateri lahko po mili volji izvajajo svoje eksperimente. Če gre ena država, potem lahko kmalu gre še druga in skupne evropske hiše je s tem konec, s tem pa tudi manipulacij.

Jasno je, da javne RTV gredo marsikomu v nos. Res je, da znajo prerasti v ogromne monstrume, ki porabljajo preveč denarja za svoje delovanje in jih je treba oklestiti. Tako v Sloveniji, kot v Grčiji. Vendar pa je treba dvomiti, da je v Grčiji bil to glavni razlog za  radikalno odločitev. Že pred odločitvijo je namreč trojka zahtevala odpustitev 4000 javnih uslužbencev v zameno za novo pomoč in oblast se je  tako na hitro skušala znebiti več kot 2500 zaposlenih. Verjeti predstavnikov trojke in evropskih elit, da niso nikoli zahtevali razpustitve grške javne RTV, je naivno, saj so z dozdajšnjimi pritiski pokazali, kako malo jim je mar za usodo Grčije in kako daleč so pripravljeni vsiljevati svoje ukrepe, ne glede na posledice.

Če pomislimo, da bi naj Grki odpustiti 4000 javnih uslužbencev, se moramo vprašati, kje bi naj ti ljudje v prihodnje delali. Lekcijo, da zmanjševanje potrošnje ubija gospodarstvo in podaljšuje recesijo, smo do zdaj že osvojili, da pa brezglavo odpuščanje brez ponujanja druge zaposlitve samo povečuje brezposelnost in državo prav tako uničuje, bi morali prav tako razumeti. Če bi kdo Grčiji res želel pomagati, bi res zahteval, da se pretirano veliki deli javnega sektorja krčijo, a bi investiral v področja, ki bi ponujala nova delovna mesta. To pa se ne godi in Grčija samo še tone.

Grčija je naša prihodnost. Celotno evro območje se giba na robu recesije in dejansko stoji na mestu. Brezposelnost je visoka. Nemčija ni ravno najboljši motor. Kriza se podaljšuje in če bo šlo tako naprej, bomo deležni zaostritve, morebiti celo razpada evro območja. Pričakovati, da bodo tisti, ki so do zdaj vsiljevali svoje z ekstremno ekonomsko liberalno ideologijo pogojene ukrepe, spremenili svoje delovanje, je naivno. Le bolj radikalni bodo postali, nekako kot komunistični komisarji, ko njihov sistem ni deloval in so zato izumljali vedno novo peto kolono, krivo za vse slabo. Na kratko, vedno več bo obtožb o lenobi in nesposobnosti vedno večjega dela prebivalstva, ne le v javnih sektorjih, ampak tudi navadnih delavcev v tovarnah ali prodajalk po trgovinah. A obtožbe ne bodo mogle zajeziti vala nestabilnosti, ki se nam bliža in grozi, da Evropo razbije na kosce.