Pred časom sem kot odziv na nek članek na spletni strani RTV Slo hotel napisati komentar o tem, kakšno razliko v razvoju države lahko naredi en sam sposoben voditelj. Tiste države, ki imajo srečo, da imajo za krmilom dobre vladarje, se razvijajo hitro in napredek je opazen že od daleč. Tiste, ki imajo slabo vodstvo, kakor je v teh časih primer v večini Evrope, stojijo na mestu ali propadajo.

Tistega komentarja potem nisem nikoli napisal.

Članek na RTV Slo se je ukvarjal z Brazilijo, državo, ki je v preteklem desetletju doživela velik napredek in glej, le nekaj tednov kasneje prav to državo pretresajo protesti. S tem se je Brazilija uvrstila ob bok Rusiji, Turčiji, Argentini in Venezueli, državam, ki so bile v preteklem desetletju uspešne, a zaradi tega niso bile imune na proteste opozicije. Pri tem so bili  pogosti očitki o avtoritarnosti voditelja, čeprav so povsod le ti na oblast prišli po demokratični poti, prav tako pa je bilo veliko kritik na razvoj sam, češ da ta ni dovolj hiter, ali sadovi niso porazdeljeni pravično, čeprav so iz revščine bile dvignjene velike množice.

Če bi zdaj šel pisati tisti komentar o pomembnosti dobrega voditelja, bi ga napisal podobno. Za dobre voditelje bi razglasil tiste, ki jim je uspelo v času na oblasti radikalno na bolje spremeniti države, ki so jim vladali. Pisal bi o Putinu, Luli, Chavezu, Kirchnerjevi in Erdoganu. Zagotovo bi se našla kakšna kritika, a splošen vtis bi bil pozitiven in s tem vtisom bi se samo strinjal z večinskim mnenjem prebivalstva teh držav, ki ga izražajo na volitvah. Protesti tega vtisa ne bi spremenili.

Je pa res, da bi se zdaj spraševal o naravi demokracije, o nestabilnosti družb kljub hitri rasti, o političnih bojih, ki spominjajo na slovensko razklanost, ko so za dosego cilja dovoljena vsa sredstva in o medijih, ki pogosto en majhen del celote vzamejo kar za celoto. Da, mediji pogosto povsem namerno napačno predstavljajo razmere v posameznih državah, potem pa nikoli zadovoljujoče ne pojasnijo, zakaj se po množičnih protestih ni nič spremenilo, ali zakaj je v neki drugi državi popularna revolucija bila uspešna. Dogodki v Turčiji, kjer ima vladajoča stranka pač zelo veliko podporo in zmaguje na volitvah, to dokazujejo. Še bolj to dokazuje nesposobnost liberalnega tabora v Rusiji, da bi dosegel kakšen omembe vreden uspeh.

Kar je jasno, je da še ni bilo takšnega človeka, ki bi zadovoljil okuse vseh. V politični sferi to velja še bolj, saj so politiki pogosto priročne tarče, ki se jih obtožuje vsega hudega. Dodajmo k temu še strankarsko razklanost, boj vrednot in odlične možnosti komunikacije in  nič čudnega ni, da nismo deležni še več protestov in nestabilnosti. Če se to dogaja že v državah, ki se lahko pohvalijo z uspehi, ni val nezadovoljstva, ki se šir po Evropi nič nenavadnega. Toda, kaj nam to še pove? Da se moramo navaditi množičnih protestov kot izrazov nezadovoljstva delov prebivalstva in tudi kot političnih orožij za miniranje nasprotnikov? Da je demokracija v naših časih zelo bojevita?