Tako meni predsednik republike, Borut Pahor. Pa je to tudi res?

Kot odločen zagovornik evropskega povezovanja še vedno verjamem v našo skupno evropsko domovino in podpiram skupno valuto, kakor tudi težnje k še tesnejšemu sodelovanju. To pa ne pomeni, da podpiram smer, v katero se EU razvija in da podpiram varčevalne in birokratske politike, ki so nam vsiljevane. Prva uničuje evropsko gospodarstvo, kar bolj čutimo manj pripravljeni, medtem ko bolje pripravljeni le ohranjajo pridobljeno, druga pa skrbi za včasih prav komične vložke, ko morajo že kumarice biti točno določene oblike.

Ne delam si iluzij, da tesnejše evropsko povezovanje ne pomeni manj suverenosti za manjše države članice. V resnici smo že skorajda provinca večje skupnosti, sploh od trenutka, ko nimamo več svojega denarja. S tem ni nič narobe, če so kljub temu varovani naši ključni interesi. Se pravi, da lahko kot država odločamo o veliko stvareh, ki jih nočemo predati v roke večji skupnosti. Da ostajamo Slovenija, ki svojega ozemlja ne razprodaja, ki omogoča, da se slovenski jezik uporablja kot uradni jezik, da so državljani Slovenije enakopravni drugim državljanom držav članic EU, da ni mogoče z odredbami od zunaj radikalno posegati v razvoj lokalnih skupnosti in države in tako dalje. Vse te stvari v večjih skupnostih niso samoumevne in pogosto večje sile manjše skušajo prisiliti v asimilacijo in pripojitev, se pravi, da se forsira en jezik, drugega pa preganja in ljudi sili, da prenehajo biti pripadniki ene skupnosti in postanejo pripadniki druge. Slovenci smo to v preteklosti že doživeli, sploh pod pritiskom naših severnih sosedov.

Je več Evrope tudi več Slovenije? Ne, velja ravno nasprotno. Več Evrope, bolj tesneje povezana unija, neke Združene Države Evrope, pomeni manj Slovenije. Slovenija izgubi na pomenu, je le enota znotraj večjega prostora. Tega se moramo zavedati in prav zato je zelo pomembno, da to Unijo preoblikujemo tako, da ne bo nevarnost, ampak možnost. Takšna ko EU je, v prihodnosti ne sme več biti. Potrebujemo več nadzora s strani državljanov, večjo preglednost delovanja, da bo jasno, kdo in kako vleče poteze, ki se nas vseh dotikajo, ne da smo ves čas v megli državnih in skupnih interesov, da mnogi verjamejo, da se krizo da rešiti v okvirih posameznih držav, ne vidijo pa večje regionalne krize. Združene Države Evrope so prava smer, a le, če se vmes ne bodo spremenile v podaljšek nemške moči ali finančnih elit, ampak bo vsak državljan v tej skupni domovini jasno videl in bo tudi lahko glasoval za predstavnike, ki bodo potem odločali o skupni usodi.

Slovenija seveda lahko tudi izstopi iz EU in kot Švica gre samostojno pot. Ta možnost obstaja in zaradi izstopa Slovenija seveda ne bo propadla. Pravi problem leži drugje. Evropa domuje na preštevilnih kosteh žrtev preteklih spopadov in če kaj, je povezovanju treba pripisati  desetletja miru in stabilnosti. Propad EU bi skoraj zagotovo pomenil povratek v tekmovalnost večjih držav, ki bi si ustvarjale svoje interesne sfere in zavezništva, dokler ne bi znova zrasla nevarnost vojne. Majhna država, ki meji na nemški prostor in ima dostop do morja, bi zelo hitro postala kolonija velikana na severu in to bi se lahko zgodilo brez vojaškega posredovanja, samo s spreminjanjem države v gospodarsko kolonijo, kar zahteva manj sredstev, kot vojna s tanki in letali in zasedbenimi silami. Res je, da se nekaj takšnega po južni Evropi že godi in da če to ne bo kmalu ustavljeno, pomeni grožnjo odprte vojne med novimi kolonijami juga in apetiti severa, toda v okvirih skupne EU še obstaja veliko možnosti, da se to prepreči.

Propad EU, torej manj Evrope, bi lahko privedel do manj Slovenije, do Slovenije, ki bi bila le kolonija ali celo do tega, da države sploh več ne bi bilo na zemljevidih sveta, ampak bi bila sestavni del neke druge države. Meje se spreminjajo in verjeti, da to ni možno v enaindvajsetem stoletju, je naivno, četudi je v teh časih bolj priljubljena kolonizacija preko lokalnih posrednikov.