Od Istanbula do Teherana, od Kaira do Damaska, celotna regija še vedno vre, medtem ko se skupine z različnimi pogledi na svet borijo za prevlado.  Kdo bo na koncu zmagovalec in bo določal, v katero smer se bodo spreminjale posamezne države in v katero smer celotno območje, je težko napovedati.

Pri analiziranju dogajanja v svetu smo nagnjeni k posploševanju, k črno belem slikanju udeležencev, k iskanju najbolj preproste razlage, kar pa nas pogosto vodi do napačnih zaključkov.  V primeru protestov po turških mestih, ki so se iz navadnega nasprotovanja spreminjanju parka v nakupovalno središče sprevrgle v izliv frustracije nad vladavino zmerno koservativne stranke in njenega predsednika, so mnogi zelo hitro eno stran razglasili za znanilce liberalne in sekularne revolucije, drugo pa za avtoritarno stranko s predsednikom, ki bi moral spoznati, da ga ljudstvo več noče. Toda resnica je takšna, da Erdogan in z njim stranka AKP, v Turčiji uživa podporo in da je na oblast prišel po demokratični poti. Kar se godi v Turčiji je še vedo spopad med sekularnim in konservativnim delom države, čeprav bi mogli stvari še bolj zaplesti, s tem ko bi zmerne islamiste razglasili za resnično progresivno silo, sekulariste pa za konservativce, saj si vsaj del njih želi povratka v obdobje pred AKP.

Nekaj podobnega se godi tudi v Egiptu. Muslimanska bratovščina je zmagala na demokratičnih volitvah in potem zavladala, nekaj kar ni bilo po godu ne liberalnim silam, ne varnostnim silam, ki so še pred leti služile Mubarakovemu režimu in islamiste preganjale. Kar se je zgodilo v Egiptu je bil državni udar, napad na demokracijo. Tista stran, ki je v manjšini, je s protesti in z vojaškim posredovanjem, v imenu vzpostavitve demokracije, le to minirala in bo zdaj skušala ustvariti nekaj novega, kar se bo sicer imenovalo demokracija, a bo onemogočalo drugi strani, da se skozi sistem dokoplje do oblasti.

Podoben spopad med liberalnimi silami na eni in med konservativnimi na drugi, imamo tudi v Iranu. A to je le ena plat konfliktov, ki pretresajo regijo.  V zadnjih letih sta se vzpostavila dva bloka, ki merita svoje moči. Na eni strani je šiitska naveza, ki izhaja iz Teherana, se širi preko Iraka, kjer so šiiti po ameriški invaziji izkoristili nov sistem in prišli na oblast, do Libanona, kjer je južni del države v rokah Hezbolaha. Ne ve se natačno, koliko so v to navezo vključene šiitske skupnosti po sunitskih monarhijah, a le te se vsekakor bojijo, da bi utegnile delovati kot peta kolona islamske republike. Kar je zanimivo, je da je iranski zaveznik tudi režim drugačne vrste, tisti  v Damasku. Ta je pravkar udeleženec v državljanjski vojni, državljanjski vojni, ki je igrišče interesov velikih sil, sosednjih držav in različnih skupin, ki iščejo poti do oblasti. V tej navezi se je do pred kratkim nahajal tudi palestinski Hamas, a ker se je v sirski državljanjski vojni postavil na stran upornikov, je s tem stopil na svojo pot.

Na drugi strani tega titanskega konflikta so sunitske monarhije s Saudsko Arabijo na čelu pa različne sunitske skupine,  vsi skupaj s podporo ZDA in zahodnih zaveznikov. Prav zaradi te razdeljenosti smo v Siriji priča absurdu, ko te sile, da bi uničile enega sovražnika, podpirajo drugega. Predvsem ZDA je zelo težko najti ravnotežje med podporo upornikom in onemogočanjem skrajnih islamističnih skupin, ki bi podarjeno orožje lahko uporabile ne le proti Asadovemu režimu, ampak tudi proti njim. Tisti, proti katerim so se Američani v Iraku borili v okviru njihove vojne proti terorizmu, so tako zdaj v nekem smislu njihovi zavezniki, a v Washingtonu se zavedajo nevarnosti, ki bi nastala, če bi ti ljudje v Damasku prevzeli oblast.

To so le nekatere izmed delitev, kajti ko rečemo na primer liberalni tabor, da bi s tem označili en del prebivalstva in političnih sil, spet posplošujemo. V turških protestih smo tako skupaj lahko videli anarhiste, komuniste, sekulariste, liberalce, na kratko, protestniki so bili razdeljeni in jih je v boj gnalo le skupno nasprotovanje.  Podobno se je zgodilo v Egiptu, kjer pa je po revoluciji hitro prišlo do razkola, novih protestov in novih zavezništev.

Vsa ta razdeljenost, vse te skupine, vsi ti večji in manjši boji zapletajo analizo dogajanja in prav zaradi tega je vmešavanje zunanjih sil, da bi vplivale na končni rezultat, tako nevarno za njih same. Tukaj dokončno odpadejo zgodbe o širjenju demokracije in svobode za vsako ceno in nastopi ura hladne preračunljivosti, kar vidimo v ameriški tišini ob državnem udaru v Egiptu, ko se je vojska odločila odstaviti demokratično izvoljenega predsednika. Podobna tišina je sicer pred leti vladala že v primeru Pakistana, ker je general Mušaraf veljal za pomembnega zaveznika v boju proti terorizmu. Velika sila bo brez veliko slabe vesti žrtvovala  sovražno demokracijo za prijateljsko diktaturo.

Kakšen bo rezultat vseh teh pretresov in bojev, je težko napovedovati in še težje uganiti. Čemur se moramo odreči, je  naivno moraliziranje o silah dobrega in zla, ko so stvari mnogo bolj zapletene in jih niti ne moremo do konca razumeti pa četudi bi jih vsakodnevno spremljali in bi celo živeli sredi vojnih viher ali revolucionarnih pretresov.