‘Kar se je zgodilo v zaporu v Abu Ghraibu je, da so stražarji v notranjosti bili povezani z militanti in so odprli vrata,’ je drzen napad Al Kaide v Iraku, ki je omogočil pobeg 500 zapornikom, pojasnil iraški predsednik vlade, Nouri al Maliki. Skupina, ki je izvedla napad tako na zloglasni zapor poznan po fotografijah, ki so pred leti razkrile grozodejstva ameriške vojske, kot tudi na zapor v mestu Taji, je pri tem uporabila samomorilske napadalce, rakete in 12 avtomobilov bomb, pri tem pa zatrdila, da je ubila 120 pripadnikov varnostnih sil. Notranje ministrstvo je priznalo 29 mrtvih policistov in vojakov ter 36 ranjenih.

Država ob Evfratu in Tigrisu se tudi desetletje po ameriški zasedbi, ki je strmoglavila dolgoletnega samodržca Sadama Huseina še ni pomirila, čeprav so Američani veliko večino svojih sil že zdavnaj umaknili in sami zadnjih nekaj let niso utrpeli kakšne omembe vredne izgube. Resnici na ljubo niti pred letom 2003 Irak ni užival miru, saj je po porazu v prvi zalivski vojni moral trpeti hude gospodarske sankcije, ki so po nekaterih navedbah zakrivile smrt okoli milijona Iračanov, medtem ko je bilo nad severom in jugom uvedeno območje prepovedi poletov. Temu je treba dodati še obračunavanje z uporniškimi Kurdi, šiiti na jugu države pa iraško iransko vojno in pred nami je podoba s trpljenjem in nemirom prežete dežele.

Zdaj se Irak nahaja na novi stopnji svoje poti, ujetnik konflikta, ki presega meje in grozi, da bo vso regijo pahnil v kaos. Kot da ne bi bila notranja nasprotja dovolj, se temu pridružuje še zmešnjava v sosednji Siriji, spopad med uporniki, tistimi bolj liberalnimi in onimi radikalnimi in režimom, ki ga podpirata Iran in Hezbolah in ki nekaj simpatij zagotovo uživa tudi v demokratično izvoljeni oblasti v Bagdadu. Težavam kar ni videti konca.

Naivno bi bilo trditi, da je vso to katastrofo povzročilo izključno ameriško vmešavanje, saj so pod površjem dolgo tlela nasprotja, ki so privedla do tako obilnega prelivanja krvi in povodnji sovraštva, ne le v Iraku, ampak zdaj tudi v Siriji, a je tudi vseeno za nazaj iskati krivce za razmere, ki so na dlani.  Bolje se je soočiti s tem, kar je pred nami in to je nelep prizor, ki nas bo očitno spremljal še dolgo, vojna v samem srcu Bližnjega Vzhoda. In ker je to tako strašna zmešnjava, je dobro premisliti, ali se je sploh pametno vpletati in ali ni bolje obdržati distance. Vsakršno posredovanje bi namreč lahko samo še razplamtelo plamene vojne. Ameriško v Irak pred desetletjem namreč ni prineslo skoraj ničesar dobrega.