Ko je ob propadanju Pahorjeve vlade v velikem strahu pred zmago SDS-a prišlo do odločitve, da se v državno politiko lansira Zorana Jankovića, je bilo jasno, da ima ta poskus svoje možnosti in ni bilo takšno presenečenje, da je potem novi stranki uspelo doseči dober rezultat.  To se je zgodilo, četudi je Pozitivna Slovenija bila v osnovi na začetku le stranka svojega voditelja, ki je bil tisti, ki je mobiliziral volilno telo, medtem ko je ostalo članstvo  bilo nabrano z vseh vetrov.

Toda to je bilo tedaj, kaj pa zdaj, ko je Janševa vlada že padla, ko novo vlado podobno neuspešno vodi Alenka Bratušek in ko je toliko govora o iskanju alternative na levem delu političnega prostora? Je recimo Igor Šoltes lahko novi Janković, človek, ki bo s svojo pojavo  uspel na predčasnih ali na rednih volitvah v DZ doseči dober rezultat?  Lahko kaj takšnega uspe komu drugemu?

To, da bo prišlo do novega projekta Janković, torej promoviranja ene osebe v okviru neke novo nastale stranke, ki se naj tik pred zdajci dokoplje do oblasti, je bilo pričakovano. Kar je večje vprašanje, je ali je to sploh še mogoče? Levi del političnega prostora je v Sloveniji namreč silovito razklan, najbolje pa tako ali tako kaže Lukšičevim Socialnim demokratom, ki nimajo le popularnega predsednika republike, najboljše uvrstitve v raznoraznih meritvah javnega mnenja, ampak tudi potrebno strankarsko infrastrukturo. V te razmere priti z novim človekom, novo stranko in upati, da boš pridobil za zdaj apatične volivce in uspel prepričati tudi nekaj tistih, ki bi volili SD, je pogumno dejanje.

Grega Repovž v Mladini piše ravno o tem, z mnenjem, da je prostor za novega Jankovića, odprt:

In prav zato je politični prostor danes bolj odprt za nove politike, kot se morda zdi. Dokaz je podpora Socialdemokratom, tako neskladna s prepoznavnostjo predsednika stranke in tudi s politično pozicijo stranke. Volivci levice so danes na čakanju: nekateri v neopredeljenosti, drugi pa so se odločili za podporo na prvi pogled najmanj škodljivemu. A če bi se v politični prostor zavihtel markanten in narejen politik, bi to na levici zagotovo sprožilo takojšnje premike. Nova politična gibanja, ki so se pojavila po mesecih protestov, do danes niso zmogla najdi ali pa tudi razumeti, da morajo najti tudi voditelja, ne le politično platformo. A tem gibanjem je treba vedno znova priznati izreden dosežek: uspelo jim je politično reaktivirati javnost. Tega pred tem niso zmogli ne intelektualci, ne politika sama, ne mediji.

Potem nam  ponudi Igorja Šoltesa.

Resnici na ljubo, bo izredno težko komurkoli priti iz nič in doseči dober, kaj šele zmagovit rezultat in prav zato si drznem napovedati, da bo do naslednjih volitev politični prostor na levici ostal razbit na številne stranke, skupine in posameznike in da kakšnega presenečenja ne bo. Utegne se pojaviti kakšna nova stranka, to je res, nadomestiti utegne celo Pozitivno Slovenijo, ampak kakor kaže zdaj, bomo na koncu ostali v podobni zmešnjavi, v kakršni smo že. Lahko pa se seveda tudi motim.

Če si pogledamo meritve javnega mnenja in se malo poigramo z možnostmi novih strank, pridemo do zaključka, da je zmaga politične levice v Sloveniji, če hitro pride do predčasnih volitev, zelo verjetna. A na koncu bolj kot ne, kaže na koalicijo več političnih strank, SD-ja, PS-a ali njenega nadomestka, DeSUS-a in še morebiti kakšne nove stranke ali celo DL. Lahko bi rekli, da nam takšna koalicija ne bi mogla ponuditi nič presenetljivo novega in bi bržkone razočarala tiste, ki si želijo resnično levičarske politike, ki bi bila dovolj pogumna, da bi se bolj odkrito upirala diktatom EU elit. Te nas že skoraj pol desetletja kolektivno tiščijo pod vodo. Na žalost je to mogoče pojasniti tudi s tem, da je Slovenija v tem trenutku le provinca in je zelo težko voditi alternativno politiko, sploh pa ne brez odprtega upora, ki bi nad deželo priklical kdo ve kakšne povračilne ukrepe.

Po vročem in zaspanem poletju nas čaka politično nekoliko bolj zanimiva jesen in  videli bomo, kaj se bo razvilo iz raznih alternativnih skupin, ki rastejo iz vstajniškega gibanja in tudi kakšna bo notranja dinamika v vladajoči koaliciji. Stanje v državi se ne bo izboljšalo in razlogi za nezadovoljstvo bodo ostali.