Ob še enem sušnem letu, ki močno udarja po slovenskem kmetijstvu, se  moramo vprašati, kako naprej. Če bodo leta vedno bolj suha in vroča, bomo potrebovali ustrezno strategijo, ki bo omogočila, da večina našega kmetijstva, četudi preoblikovana, preživi, hkrati pa ohranja svojo primarno funkcijo, pridelovanje hrane. Pomena dostopa do vode pri tem ne gre podcenjevati.

Vode je seveda dovolj, le porazdeljena ni čez vso leto ustrezno. Medtem ko smo letos videli ogromno padavin v prvem delu leta, zdaj dežja ni od nikoder. Kmetijstvo potrebuje ogromne količine vode in če bomo v prihodnje namakali vedno večje površine, bo nujna tudi ustrezna hramba vode, s katero bomo to lahko izvedli.  Da pa bi nam kaj takšnega uspelo, bo potrebna velika vloga države, saj ni pričakovati, da bi, razen nekaj velikanov, kmetje sami bili sposobni ustreznih investicij. Še več, velikega pomena bo tudi kmetijstvo manjšega obsega ali vrtičkarstvo in tukaj bi se dalo na ravni vsakega porabnika postoriti marsikaj. Ne govorimo o popolni samooskrbi, ampak o dopolnilu siceršnji porabi v obliki zbiralnikov vode.

Državna pomoč po vsakokratni suši kmetijstvu seveda pomaga, je pa to le gašenje požara, ki omogoča preživetje, ne dela pa na odpravljanju vzrokov. Na kratko, vsako leto metati denar v odpravljanje škode, pri čemer ne pridelamo nič več in zgolj pri življenju ohranjamo kmetijstvo, je manj smotrno, kot večje investicije v namakalne sisteme. Navsezadnje je v interesu države, da na svojem ozemlju pridela čim več in ohranja samooskrbo, sploh v nestabilnem svetu, kjer lahko zaradi takšnih ali drugačnih katastrof hitro pride do višanja cen hrane. Kar pa bo težko doseči, če, kakor je povedal minister za kmetijstvo Dejan Židan, niti denarja že namenjenega za namakanje ne porabimo. Kar potrebujemo je ambiciozen načrt, ki nas bo pripravil na spremenjene razmere.