Maribor se je znebil Franca Kanglerja, a to še ne pomeni, da je zakorakal v svetlo prihodnost.

Franc Kangler je bil tip politika, ki sem mu še pred letom napovedoval svetlo prihodnost in res je tako, da njegov politični dvojček v Ljubljani nič ne čuti gneva svojih podložnikov, ampak prej uživa spodobno podporo. Na koncu so Kanglerja odnesle vstaje, ko se je nezadovoljstvo nad stanjem v mestu  sprevrglo v  aktivizem zaradi radarjev, zasebno javnega partnerstva, ki ni obljubljalo le velikega zaslužka zasebnemu podjetju in obnove semaforizacije občini, ampak tudi grožnjo vsakemu posamezniku, ki bi se podal po mestu. Mnogi radarji so bili postavljeni tako, da je bilo jasno, da bodo ujeli enormno število prekrškarjev.

Reči, da Franc Kangler in njegova ekipa niso storili nič dobrega za mesto, bi bila laž. Resnici na ljubo, bi lahko storili še marsikaj več, če ne bi bili skupaj z vso državo ujetniki krize in brezglavega iskanja rešitve v varčevanju. Kakorkoli, Maribor je v preteklih letih vsekakor postal lepše mesto. To zanikati, samo ker ne maraš bivšega župana, je pač stvar dobrega okusa, oziroma dokaz o politični zaslepljenosti, ki nasprotniku nikoli ne prizna kakšne dobre lastnosti. Tudi če je ta pravnomočno obsojen, to še ne pomeni, da ni sposoben tudi za kakšno dobro delo v občo korist. In res je Kangler na volitvah zmagal kljub številnim obtožbam, ki so povprečnemu Mariborčanu vsekakor bile znane.

Torej, Franc Kangler je bil tip politika, ki je kljub  očitanim in nekaterim že dokazanim nečednostim vendarle nekaj delal. Župan, ki je imel vizijo za svoje mesto in je to vizijo uresničeval. Na kratko, volilnemu telesu je dal na možnost izbrati sicer ne moralno čistega kandidata, ampak takšnega, ki je vendarle bil sposoben tudi doseči nek napredek. Takšen tip politika je na primer tudi Zoran Janković, medtem ko bi za njegovo nasprotje, torej za poštenega, a rahlo neučinkovitega politika lahko veljal Borut Pahor.

Čeprav tega noben Kanglerjev nasprotnik nikoli ne bi hotel priznati pa se utegne zgoditi, da bo mesto z njegovimi nasledniki doživelo popoln zastoj, kakor se to lahko zgodi tudi v Ljubljani, za Jankovićem. Ko enkrat ni več energije, ni več glave v oblakih, ki sanja mogoče in nemogoče stvari,  ko je samo še minimalno zadovoljevanje nekih lokalnih želja, kot so malo kanalizacije tukaj in malo ceste tam, hkrati pa brezglavi strah pred velikim zadolževanjem in s tem velikimi projekti, lahko sledi samo zastoj. In tako je tudi bilo v Mariboru pred Kanglerjem. Kakšen EPK neki, mesto je bilo na pol mrtvo, brez industrije, ki ga je nekdaj poganjala, s to srečo, da je bilo  šolsko in upravno središče.

Po Kanglerju propad? Bojim se, da bo temu res tako, ne glede na moralno neoporečnost njegovih naslednikov. Če spremljate, kaj se dogaja v mestu, to že naznanja zastoj. Vstajniška energija se je bolj kot ne porazgubila, ko bi se morala pretvoriti v aktivno iskanje rešitev za mesto in ostal je isti stari sistem, ki izvoljenim predstavnikom ljudstva in njihovim svetovalcem nalaga vodenje, ki bi naj koristilo čim večim, s to težavo, da so nekateri elementi starega reda še vedno na položajih. Ob nadaljevanju krize v državi si torej lahko obetamo bolj klavrno prihodnost za drugo največje slovensko mesto.

Potrebovali bi odločnega, sposobnega in poštenega vizionarja, ki ga ne bi bilo strah kritik in tveganja. Nekoga z glavo v oblakih in s praznimi žepi. EPK, univerzijada, krožišča, prireditve in čim manj spornih poslov in domačijskega kadrovanja. Iskanje rasti, ki omogoča izboljševanje življenjskih pogojev tudi na obrobjih razvoja. Toda v Sloveniji se to pogosto zdi misija nemogoče.