Eden izmed razlogov za nadaljevanje ameriške prevlade v svetu, je tih pristanek njihovih zaveznikov na vodilno vlogo Washingtona.

ZDA so še vedno najmočnejša vojaška in gospodarska sila na planetu, tehnološko izredno napredna, z ogromnimi viri in številčnim prebivalstvom, res pa je, da se popolna prevlada, kakršno smo videli po zatonu Sovjetske Zveze, počasi končuje. Če je bil svet med hladno vojno razdeljen med dva pola, je bil potem le še enopolaren, zdaj pa se vedno bolj spreminja v sistem velikih sil, podoben koncertu velikih sil pred prvo svetovno vojno v Evropi. Ne bo več dolgo, ko bo Kitajska postala največje gospodarstvo na svetu in majhni koraki, ki jih večina niti opazi ne, kakor uvedba nove letalonosilke v indijsko mornarico, nakazujejo tudi čas večjega vojaškega ravnotežja. Če so ZDA kar dve desetletji za svoje operacije vojake zaveznikov potrebovale predvsem kot pretvezo, da delujejo v imenu mednarodne skupnosti, prihaja čas, ko bodo zaveznike res potrebovale.

Resnici na ljubo je bila ameriška prevlada za številne države blagoslov in takšne so manj pripravljene na samostojno pot. Zahodna Evropa in Japonska sta verjetno najpomembnejša takšna primera. Soočene z ogromnimi resursi Sovjetske Zveze in Kitajske, so se takšne države po drugi svetovni vojni lahko naslonile na ameriško podporo, medtem ko so več sredstev vlagale v svoj gospodarski razvoj. Kjer so še vztrajali odmevi nekdanje imperialne slave, je bilo nekaj poizkusov obdržati se na ravni vsaj srednje sile, če je že status velike, četudi s posedovanjem jedrskega orožja, počasi polzel iz rok. Japonska in Nemčija, sploh pa pritlikavci kot Nizozemska, Belgija, Danska in podobni, so se sprijaznili s svojo relativno nepomembnostjo, vsaj na vojaškem področju  in mirno živeli naprej.

Nič čudnega, če Japonska še dandanes za svojo obrambo namenja le tam okoli enega odstotka BDP in poseduje le obrambno vojsko.  Na koncu koncev lahko še vedno računa na ameriško pomoč, če bi jo začela ogrožati Kitajska, zdaj ko je Rusija ne more niti približno več tako, kot pred leti Sovjetska Zveza. Prihodnost bo ob upadanju ameriške moči in rasti kitajske potem Japonsko prisilila, in znamenja so že očitna, da za svojo obrambo postori malo več.

Po drugi strani je res, da so mnoge države z ameriškim imperijem imele zelo negativne izkušnje. Latinska Amerika je bila ponižana na raven kolonij, kjer je bilo važno le, da so zaščiteni ameriški interesi in v odsotnosti nevarnosti  komunistične invazije, kakor v zahodni Evropi, je bilo Američanom dovolj podpirati lokalne vojaške hunte, diktatorje in podložne predsednike.  Toda tudi v tem primeru je obstajala elita, ki je dala svoj pristanek na ameriško prevlado, saj je pogosto bila prav ameriška moč tista, ki jim je omogočala nadaljevanje vladavine, kljub opoziciji od znotraj.

Da bi lahko razumeli, kako to v resnici deluje, si moramo pogledati ameriške zaveznike v arabskem svetu, kjer je veliko antiamerikanizma in le tega vladajoči pogosto še sami podpihujejo, a ko gre za sunitsko šiitski spopad,  bodo sunitske monarhije z vso močjo na strani ZDA.  Pogosto se zdi, da so celo obsodbe Izraela le prazna retorika, namenjena zadovoljevanju jeze ulice, medtem ko v ozadju potekajo povsem drugačni odnosi. Ameriška prevlada tako ni niti za hipec ogrožena.

Vladati s privolitvijo podložnikov je seveda mnogo bolje, kot vladati z golo silo in ZDA so se te lekcije dobro naučile. Kolonialnih imperijev preteklosti ni več, a to ne pomeni, da ne obstaja nov  ameriški imperij, ki vlada s privolitvijo tistih, ki se imenujejo za njihove zaveznike in prijatelje. To pojasni tudi, kako lahko ZDA brezkompromisno vohunijo celo za najvišjimi vrhovi EU pa se le ta odziva le s šepetom, ki bo kmalu povsem utihnil.

Zatorej previdno, kadarkoli vladajoči trdijo, da jim gre za neodvisnost, ali celo izražajo nezadovoljstvo nad ZDA, kajti zelo možno je, da se le pretvarjajo in nimajo niti najmanjšega interesa, da bi svoje države popeljali na resnično neodvisno pot.