Demokracija je zapletena reč in pogosto z voljo večine zmagajo tisti, ki jih ne maramo in ki se zavzemajo za vrednote in rešitve, ki so nam tuje, ali celo proti našim interesom. Seveda imamo na voljo nekatere mehanizme, kot so ustava, ustavno sodišče, neodvisna sodna veja, zakonodaja, medije, javno mnenje in tako dalje, preko katerih je tiranija večine na račun manjšine v veliki meri onemogočena, a to ne pomeni, da večina ne more vsaj sčasoma celo v ustavo zapisati večine svojih vrednot.

Če želimo živeti v liberalno demokratskem sistemu, moramo to pač sprejeti. Alternativa je namreč pehanje velikega dela prebivalstva v ekstremizem, ko se jim demokracija zdi le fasada za prevlado ene politične elite in ljudi, ki jo podpirajo. To je seveda tema za dolgotrajno razpravo o tem, kaj je demokracija in kaj je predstavniška demokracija v liberalno demokratskem sistemu in tudi o tem, kaj si pravzprav sploh želimo, a pustimo to za kdaj drugič.

V Egiptu smo prav zdaj priča vojaškemu obračunavanju s političnim gibanjem, ki ne deli njihovih vrednot, a je na svobodnih volitvah doseglo večino. V obrambo demokracije vojska pobija protestnike, pogosto celo s podporo liberalnih sil, ki se bojijo prevlade islamistov. Da bo to le stežka vodilo v resnično vladavino ljudstva, ampak prej v restavracijo Mubarakovega režima, z drugim generalom, ki se bo predstavljal za rešitelja domovine, ni težko napovedati. Pravijo, da revolucije žrejo lastne otroke in egiptovska pomlad je dober primer zapletenosti revolucij. Liberalne sile, ki so jo začele, da bi svojo deželo modernizirale, potem ko jo je režim uspel v preteklih desetletij ohraniti na ravni še ene revščine z obilico neposobnih vojaških sil, so skupaj z Muslimansko bratovščino na koncu strmoglavile Mubarakov režim, toda na koncu so bile poražene v boju z bolje organiziranimi revolucionarnimi sopotniki. Leta preganjanja in kljub temu ohranjanja organizacije, so Muslimanski bratovščini dala sposobnost, da zmaga na demokratičnih volitvah. A prevzem oblasti ni nikoli preprost, še posebej če globoka država še naprej ostane v rokah starih sil. Da je ta globoka država naredila vse, da bi onemogočila uspešno delovanje predsednika Morsija in njegovih ljudi, je tudi jasno. Vojaški udar, ki da naj državo reši pred teroristi, je bil skorajda programiran od samega začetka. Nasilje, ki je izbruhnilo, je morebiti le še en kamenček v večji zgradbi poustvarjanja Mubarakovega režima, ki se bo predstavil z drugimi imeni, a bo le nadaljeval, kjer je prejšnji končal. Ko se razmere zaostrujejo, ko je možna državljanjska vojna, ima vojska vedno več moči, da uvaja izredne razmere in cenzurira medije ter v zapor pošilja svoje politične nasprotnike. V imenu varnosti mora demokracija počakati, najprej za kak mesec, potem za kakšno leto, na koncu pa za vedno.

Ko vojska z ubijanjem brani demokracijo

So pripadniki Muslimanske bratovščine ekstremisti, podobni Hitlerjevim nacionalnim socialistom, pogubni za demokracijo, če se jim pusti vladati? So teroristi, ki jih je dovoljeno pobijati  in preganjati, dokler ne bodo popolnoma uničeni? So le Al Kaida v preobleki? Kar smo videli v preteklem letu, nam kaže na to, da jih za takšne resnično ne moremo označevati, čeprav so storili svoj delež barabij. A tega, kako bi se obnašali na oblasti in ali bi na koncu postali konservativni del egiptovske predstavniške demokracije, zdaj ne bomo več izvedeli. Kar je pred nami, je radikalizacija in boj na življenje in smrt. Egiptovska vojska in liberalna opcija z njo, so si, če bo Muslimanska bratovščina na koncu zmagovita, pripravili pogreb. Namreč, kdo bi enkrat, ko je zmagal na svobodnih volitvah in bi ga potem z oblasti pregnali z vojaškim udarom, čez čas pa množično pobijali, svoje nasprotnike pri naslednji osvojitvi oblasti pustil pri življenju? In ker je vsaj majhna možnost, da se v Egiptu ponovi Sirija, lahko govorimo o pravih masakrih. Da, tudi kristjanov, ki so se znašli v tem titanskem spopadu vojske in bratovščine.

Pa bi lahko bilo drugače. Sodobna Turčija, kljub ostrim kritikam, ki jih je deležna zadnje čase, predstavlja model, ko zmerna islamistična politična stranka uspešno vodi državo, potem ko je njihovi predhodniki desetletja dolgo niso uspeli dvigniti iz bede in revščine. Erdoganova AKP je v resnici le turška in islamska oblika kakšne konservativne stranke v zahodnem svetu, ki se tu in tam ponaša še s svojimi krščanskimi vrednotami. Zadnji upor demoraliziranih opozicijskih sil vseh političnih barv, tega ne more spremeniti, čeprav lahko nakaže srhljivo nagnjenost nekaterih, da bi voljo večine prebivalstva žrtvovali za uveljavitev svojih pogledov na svet. Vse v imenu boja proti diktatorju, ki to seveda ni. Turčija dandanes namreč ni diktatura, ampak nepopolna demokracija, ki pa vendarle dela velike korake naprej, sploh od časov, ko je vojska aktivno posegala v dogajanje. AKP je primer zmerne islamistične politične stranke, ki jo velja promovirati tudi drugam po regiji, še posebej v Egipt in sodobna Turčija model, ki ga velja izvažati. Vem, da si bo ob tem kdo mislil, da je AKP pač ekstremistična stranka, ampak takšen si bo kaj takšnega mislil tudi za veliko političnih strank po Evropi, ki mu niso po volji, bodisi da se preveč zavzemajo za krščanske vrednote, bodisi da se imenujejo za socialistične, ali še kaj drugega. Takšno razmišljanje moramo večinoma ignorirati, ker nas vodi v diktaturo ene politične opcije nad vsemi drugimi, v ožanje političnega prostora in na sejanje semen bodočih nemirov. Zagotovo se vsem ne sme dovoliti delovanja v političnem sistemu, a tukaj je potrebna izredna previdnost, da se loči med kakšno reinkarnacijo nacionalnih socialistov in med konservativci, ki se zavzemajo za manj multikulturalizma in za več lokalne samouprave.

Kot za Evropo velja to tudi za Bližnji Vzhod. Če bi Muslimanska bratovščina postala egiptovska verzija turške AKP, bi lahko sčasoma prešli v bolj stabilen politični sistem. Ta bi omogočil, da bi vsa ta množica Egipčanov, ki je svoje glasove podelila ljudem, ki jih zdaj preganja vojska, ostala reprezentirana v političnem sistemu, s čimer bi volitve kot glavna oblika boja nadomestile nasilne spopade ali celo vojno. Zavedati se namreč moramo resničnosti besed, ‘da tisti, ki mirno spremembno oblasti naredijo nemogočo, nasilno naredijo neizbežno.’ Če na volitvah ni mogoče zamenjati oblasti, če je kakšna politična stranka, ki bi jo sicer volila večina, prepovedana, potem je tveganje poskusa nasilnega strmoglavjenja oblasti povečano. Da, tega bi se morali povsod in v vsakem času zavedati vsi, ki bi množične proteste izrabljali za spremembo demokratično izvoljene oblasti pa tudi tisti, ki bi za to uporabili represivni aparat države.

Razmere na Bližnjem Vzhodu so zapletene in težko je napovedovati prihodnost. Prav zato je na mestu svarilo pred vmešavanjem, saj lahko to le še poslabša razmere. A če se že zavzemamo za demokracijo, potem moramo pri tem vztrajati tudi takrat, ko zmaga kdo, ki ga sicer ne maramo. Še več, zmerne islamistične sile moramo kot protiutež bolj radikalnim silam celo podpreti, vse v želji, da se prebivlacem teh dežel omogoči čim boljše življenje in prepreči krepitev skupin, kakršna je Al Kaida.

In da, vem da so med vladarji zahodnega sveta mnogi, ki jim še kako ustreza čim večji kaos v regiji, saj to onemogoča stvaritev resnično delujočih držav, ki bi lahko dolgoročno izplavale iz revščine in postale neodvisni igralci brez potrebe po tuji pomoči. Kakor reven Egipt z vsemi milijardami ameriške vojaške pomoči, ki bi lahko dobro voden in stabilen postal resnično velika sila.