V politični sferi pogosto prihaja do velikih premikov, ki razmerja moči prestavljajo zdaj v korist ene, zdaj v korist druge strani in podpora množic se le redko za zelo dolgo ustali le pri eni politični opciji. Pričakujemo tako lahko, da bo slej ko prej znova nastopil bolj socialistični trenutek in s tem bodo prišle tudi povsem drugačne rešitve za probleme vsakdanjanosti.

V ogromni skupnosti, kakršna je Evropska Unija, je jasno, da predstavniki politične manjšine, frustrirani nad svojo nesposobnostjo doseči prevlado in izpolniti svoj program, pogosto jezo usmerijo na samo skupnost, v kateri bivajo. Na kratko, če ste grški socialist in gledate, kako vam ob dobrohotnih nasvetih in ‘pomoči’ država vedno bolj tone v bedo, razvijete vsaj malo sovraštva do Evropske Unije. Kar je v resnici neracionalno, saj se rešitev ne skriva toliko v izstopu, kot v zamenjavi vladajočih na skupni ravni.

Lenart Rihar v Časniku v Država je kriva! piše o tem sovraštvu:

Totalna nezmožnost tranzicijske levice, da bi vsaj zasilno upravljala z državo in z gospodarstvom, se, kot kaže, ne bo mogla več prav dolgo skrivati. To dokazuje tudi spodbujanje sovraštva do Evrope. Človek najprej podvomi, če gre morda samo za še enega v vrsti slepilnih manevrov, ki jim med politično zakrnelim ljudstvom kljub prozornosti vedno znova uspevajo. (Sicer pa uspeva tudi salonskim levičarjem na Zahodu: ni kriva Italija, kriv je Bruselj. Kriva je Amerika, kriv je kapitalizem.) Pri nas je tako, da so država v tem času preveč oni sami, namreč kontinuitetniki, in zato rabijo bolj oddaljenega sovražnika. Sovražiti Evropo pa jim itak v nobenem primeru ni problem. Vsekakor tehtnejši premislek napeljuje na to, da vse, kar je solidno, kar sloni na zdravih temeljih, kar ima povezavo z nekim urejenim svetom, naše tranzicijske prijatelje navdaja z močnim notranjim nasprotovanjem. Evropi je sicer mogoče očitati marsikaj, ob čemer tudi obupen birokratizem zbledi.

Zdaj pa malo obrnite situacijo in si zamislite, da EU vladajo socialisti. Da so vsak dan na programu zakoni izenačevanja pravic homoseksualcev, ostrejše delitve cerkva in države, večanja vloge države v gospodarstvu, krepitve socialne države in tako dalje. Kaj mislite, kakšen komentar bi potem napisal Lenart Rihar? Ravno nasprotnega. Potem bi bila tako imenovana leva opcija v Sloveniji pro evropska, medtem ko bi bila konservativna polna sovraštva in bi razmišljala o izstopu in samostojnosti in koncu podrejanja socialističnemu birokratskemu kolosu v Bruslju. Ne verjamete, da je to mogoče? Potem poglejte Britance in videli boste, da so tam predvsem konservativci tisti, ki tolčejo po EU in si želijo čim prejšnjega zatona.

Resnica je takšna, da se v po južni Evropi in tudi v Sloveniji čisto nič ne spremeni ravno zato, ker je vsa politična elita pa naj se imenuje za levičarsko, desničarsko, socialistično, konservativno ali liberalno, zavezana evropskemu projektu. Nihče ne ruši EU. Če bi v Sloveniji kdo to počel, bi se že pripravljal na uvedbo lastne valute in na posledice izstopa iz evro območja, a tega nihče ne počne. Samostojnost ni tako visoko na seznamu želja, da bi se kdorkoli bil pripravljen zanjo zavzemati. Ne, še več, evropska integracija gre naprej in pred nami zelo zelo počasi nastajajo obrisi tesnejše unije, vedno bolj podobne ZDA. Državljanov držav članic seveda nihče ne vpraša po mnenju.