Ob vsakem obujanju slovenske povojne razklanost v meni delujeta dve nasprotujoči si sili. Ena, ki si želi komentirati in stvari postaviti na pravo mesto in druga, ki želi molčati in ignorirati temo, ki nam vsem v resnici nič ne koristi. Nič drugače ni z včerajšnjimi dogodki v Rovtah in razpravami, ki so jih povzročili.

Kaj torej?  Molčati ob potvarjanju zgodovine, ob pljuvaškem širjenju sovraštva, ki prihaja s strani zdaj že skorajda skrajne politične stranke SDS in njenega vodje, ki je tik pred tem, da bo za nekaj časa poslan v zapor?  Se ne zmrdovati nad ogabno zlorabo krščanstva za opravičevanje sodelovanja z nacifašistično falango med drugo svetovno vojno? Upati, da tega nagnusnega procesa radikalizacije dela slovenske družbe nihče v tujini ne bo opazil in nas uvrstil v isti koš, kot kakšne Orbanove Madžare?  Ali se odzvati in se upreti, reči bobu bob in zavrniti zlo, ki se širi po Sloveniji. Na glas reči, da so domobranci bili izdajalci, na napačni strani zgodovine in da jih kot takšne večina sveta lahko vidi le kot izmečke? Resnično, predstavite njihovo zgodbo kakšnemu Britanci ali Američanu, podajte mu še sliko vsega zla, ki so ga počeli njihovi gospodarji in drugače kot za skrajno zavržene osebke jih ne bo imenoval.

Seveda je res, da je komunizem storil mnogo slabega in je res, da ga moramo kot političen sistem, kakršen je vladal v vzhodni Evropi, obsojati. Obsojati moramo tudi povojne poboje nedolžnih in medvojno revolucionarno nasilje, ki je služilo temu, da se je vzpostavljal takšen sistem, kakršen je vladal v Sovjetski Zvezi. Toda med NOB in domobranstvom je vendarle ogromna razlika. Eni so se borili proti okupatorju, drugi so z njim sodelovali. Namreč, vse bi bilo popolnoma drugače, če bi ti tako imenovani branitelji svojih domov kakor partizani šli v boj za svoj narod, ki ga je okupator kanil neusmiljeno izbrisati, če bi se manj bali smrti, kateri so bili tako ali tako zapisani in bi svoje orožje usmerili tudi proti Italijanom in Nemcem, ne le proti komunistični nevarnosti. Če bi to storili, bi se jim pridružil mnogokateri verni fant, ki je tako pač šel h partizanom in danes bi, tudi če bi na koncu vseeno izgubili, lahko trdili, da zgodovina njihov boj opravičuje.

Da, vsega je kriv greh kolaboracije. Slovenska politična desnica resnično potrebuje spravo, spravo sama s sabo. Soočiti se mora z izdajstvom, ga zavreči in  stopiti na novo pot.