Ko čakamo, kakšne grozote bodo padle iz malhe vladnih ukrepov, se spominjam nečesa, kar se je nekoč vprašal nek kolega. Namreč, vprašal se je, zakaj, če vladajoče elite verjamejo v varčevanje, takoj ne uravnotežijo proračuna. Se pravi, da izdatke v trenutku zmanjšajo toliko, da se izenačijo s prihodki. Odpustijo 30% javnega sektorja, prepolovijo socialno pomoč brezposelnim, pokojnine znižajo za 20%,  ukinejo štipendije, itd…

Vem, da je marsikateri, sploh v gospodarstvu, že razmišljal podobno. V nagonski želji, znebiti se čim več bremena države, si je zaželel, da se le ta skrči, nevedoč, da takšni ukrepi prinašajo še hujše krčenje povpraševanja in v odsotnosti rastočih tujih trgov,  le še en žebelj v lastno krsto. Ampak, kljub temu, nadaljujmo s tem razmišljanjem. Recimo, da verjamemo teoretikom varčevalne manije, ki že pet let duši Evropo. Zakaj potem ne zarezati naenkrat in odločno, če bo zatem prišla ozdravitev?

Problem leži v pasivnosti, oziroma aktivnosti tistih, ki bodo deležni rezanja. Če se le to izvaja postopoma, če se jemlje odstotek tu, odstotek tam, so možnosti vsesplošnega odpora manjše, kot če je bolečina večja. V tej državi in drugod po Evropi, kajti Slovenija ni nek poseben otok, že kar nekaj časa divja razredni boj, ko en razred uničuje moč drugih. Marsikomu se zdi smešno brati o razrednem boju, a boj med razredi ali različnimi skupinami v družbi poteka nenehoma in ni neka marksistična izmišljotina.  Česar smo deležni zdaj, je uničevanje moči večine delojemalcev in nižjih slojev pa večine državnih institucij, razen ko gre za represivni aparat in državo nadzora, ki se marsikje krepi čez vse meje razumnosti. Na kratko, trg dela mora biti vedno bolj fleksibilen, pravice zaposlenih vedno manjše, moč delodajalev vedno večja, vloga države vedno manjša, regulacija tudi skoraj neobstoječa in tako dalje.

Ta pritisk bi se vršil, tudi če ne bi bilo krize. Ker pa smo deležni še krize, je še toliko večji, pospremljen s praznimi besedami o neizbežnosti. Vidimo lahko torej, da smo deležni večjega programa, ki krizo le izkorišča in gre v korist ene skupine proti drugim. Ker pa je zelo težko, sploh pa nevarno, vse postoriti naenkrat, smo priča postopnemu uresničevanju že zdavnaj izkazanih želja. Na tak način je mogoče uspeti, sploh v državi, kakršna je Slovenija, vajeni gradualizma, ne pa šok terapije. Odstotek tu, odstotek tam in v nekaj letih bomo pod različnimi vladami  postopoma izvedli ogromno zmanjšanje pravic in dohodkov, ljudje pa se bodo temu prilagajali, ker se nihče ne bo šel revolucije za nekaj odstotkov svojega dohodka. In tako, iz kroga v krog.