Thomas Friedman v The New York Timesu piše, da gre v primeru številnih držav, v katere so se v zadnjih letih vmešale ZDA, v bistvu za isto vojno.

Kar naprej berem, kako je bil Irak slaba vojna in Libija dobra vojna in Afganistan nujna vojna in Bosna moralna vojna in je Sirija zdaj še ena nujna vojna. Toda veste kaj! Vse so ista vojna.

Svojo trditev razlaga s tem, da je povsod šlo za več etnične države, večinoma muslimanske in arabske, ki so jim z železno roko vladali diktatorji, dokler ti niso izgubili oblasti s posredovanjem od zunaj ali uporom od znotraj. Ko enkrat ni več trde roke na vrhu, se morajo ljudje soočiti z novimi razmerami, nevajeni na drugačen način vladanja in to vodi do nadaljnje nestabilnosti in nasilja. To za tiste, ki posredujejo, pomeni veliko nevšečnosti.

Američani so si to dobro izkusili. V Iraku, na primer, je padec diktatorja prinesel odpor in državljanjsko vojno. Za  ceno nekaj tisoč mrtvih ameriških vojakov, milijard zapravljenih zelencev in poslabšanja priljubljenosti v svetu, so na koncu dobili demokratično izvoljeno šiitsko oblast, ki jim niti svojega zračnega prostora noče odpreti, da bi napadli Sirijo. Irak seveda še vedno pretresjo bobne eksplozije. Sirija se lahko sprevrže v podobno katastrofo. Libija, kjer je bil z oblasti vržen še en diktator, tudi ni zgodba o uspehu.

Za vse seveda ni mogoče kriviti zunanje sile, ki posreduje. Muslimanski svet je v primežu velikih pretresov, spopada med modernizacijo in tradicionalizmom, med šiiti in suniti pa še kaj bi se našlo.  Prav zato bi do vojn prihajalo tudi, če na tem planetu ne bi bilo ZDA ali kakšne podobne sile, ki bi se v imenu svojih interesov  čutila poklicano delati red. Egipt bi prej ali slej doživel svojo revolucijo, Gadafi bi doživel odpor, le da bi ga brez tujega vmešavanja morebiti preživel, Sirijo bi pretresali spopadi. Takšne razmere kar kličejo po posredovanju, vendar so ravno v takšnih razmerah posredovanja najbolj tvegana in lahko prinesejo nezaželene rezultate. V Siriji lahko Asadov padec tlakuje pot skrajnežem, ki ne bodo pomišljali dvakrat, svoje orožje usmeriti proti ZDA.

Prav zato tudi toliko svaril pred posredovanjem v Siriji. Nihče ne mara diktatorjev, toda posledice so nepredvidljive.