Vladajoča koalicija je v nadaljevanju rezanja izdatkov na vseh področjih po evropskem programu reševanja dolžniške in gospodarske krize z varčevanjem, prišla tudi do upokojencev.  Jasno je, denarja ni veliko in tudi v prihodnje prihodkov v proračun zaradi slabega stanja v gospodarstvu ne bo več. Izposojen denar ne bo trajal večno, sploh ob reševanju bančnega sistema, kar bo požrlo ogromna sredstva in potrebno se bo znova zadolževati. To ne bi bilo nič tako hudega, sploh glede na zadolženost Slovenije glede na BDP, ki je čisto povprečna (nižja od nemške),  če ne bi obstajala nevarnost, da se ne bo našel noben posojilodajalec.

Ko se to zgodi, nastopi tako imenovana evropska pomoč, ki jo spremljajo pogoji. Iz Grčije vemo, kakšno katastrofo povzroči še bolj ostro varčevanje, ki zniža domače povpraševanje in državne investicije in s tem udari po gospodarstvu. Sloveniji grozi, da bo le še ena v seriji držav, ki jo bo doletela ta evropska nesreča. V resnici ni veliko možnosti, da bi se temu lahko izognili. Čudež se lahko zgodi, toda nikar ne računajte nanj.

A počakajmo še malo. Kar lahko spremljamo zdaj, je  le nadaljevanje varčevalne politike, se pravi, lova na čim bolj uravnotežen proračun, kakršnega smo bili deležni že pod prejšnjo vlado. Razlika je le v tem, na koga bolj letijo ukrepi. Prejšnja je imela svojo volilno bazo in zato je bil na uadru javni sektor, ta ima drugačno in zato dvig DDV in razmišljanje o kriznem davku. No, ena izmed političnih strank v tej koaliciji, DeSUS, ima volilno bazo, ki ne bo najbolje prenesla udara na upokojence, kar je na sporedu zdaj. Da bodo tudi upokojenci enkrat na vrsti, kakor vsi drugi, je bilo pričakovano. Da bo Karel Erjavec zaradi tega grozil z razbitjem koalicije, tudi. Če bi se preprosto vdal, bi to lahko pomenilo zaton stranke, ko bi volilna baza spoznala, da jim ne služi več in bi svoje glasove podelila drugim.

Če poskušamo pogledati celotno sliko in ne le podrobnosti, v  tem primeru ukinitvi regresa za upokojence, vidimo, da se skuša postrgati še zadnje rezerve in s tem znižati proračunski primanjkljaj. V vsakem primeru pride od odpora, ko vsak zase trdi, da je že tako na tleh in naj več da nekdo drug. Upokojenci tako ne bi dali regresa, kmeti ne bi plačevali višjih davkov na  nepremičnine, gospodarstvo vpije nad višjim DDV, javni uslužbenci se hudujejo nad nižanjem plač, vsak bi breme krize pač prevalil na ramena nekoga drugega. Nekateri fantazirajo o milijardah, ki so jih pokradli propadli oligarhi in jih je treba le pobrati, čeprav je jasno, da je shramba oropana in je v njej le še nekaj drobtin, pokradenega pa nihče nikoli več ne bo videl. Jasno je tudi, da bomo, s tako imenovano trojko ali brez, le šli iz kroga v krog in se bo gospodarstvo krčilo, dokler ne bomo dosegli dna, ko bodo zagovorniki takšnega ravnanja začeli vpiti, da so imeli vseskozi prav. Če ne verjamete, poglejte le Grčijo, kjer so po vsem uničenju dosegli minimalno rast in bi naj to veljalo za uspeh.

Če pogledamo še bolj globalno, lahko vidimo, da je stara celina v zatonu. V resnici bi morali zamenjati tiste, ki vladajo najmočnejšim institucijam in državam članicam EU, saj so se izkazali za povsem nesposobne. Medtem ko se ZDA pobirajo in Kitajska drvi naprej, mi stojimo na mestu in izgubljamo svojo težo na mednarodnem prizorišču. Ne le, da smo vojaško vedno bolj v posmeh, tudi gospodarsko bomo počasi nazadovali.

Medtem v provinci grozi razpad vladajoče koalicije in potem predčasne volitve, ki se jih eni veselijo bolj kot drugi. Kdo bo zmagal, je mislim, vedno bolj jasno, saj se alternativa ne zna vzpostaviti. Apatija in postopnost rezov zagotavljata, da bodo prevladujoče politične sile v državi na sceni še nekaj časa. Če  bo vse pretrese preživel DeSUS, bomo pa še videli.