V kanadski provinci Quebec je na tisoče ljudi, večinoma muslimanov, protestiralo proti novemu zakonu, ki bo javnim uslužbencem prepovedoval izkazovanje religioznih simbolov, kakršne so naglavne rute ali križi. Kar je za eno stran zagotavljanje neodvisnosti države od kakršnekoli religije, je za drugo stran  napad na versko svobodo.

Za hipec pozabimo na to, da gre pri takšnih zakonih zadnje čase večinoma za strah pred muslimanskim ekstremizmom in vsiljevanjem njihovih vrednot in da se ne gleda toliko na  prevladujoče krščanstvo. Le to je skozi zgodovino  v zahodnem svetu že doživelo svojo dozo ločevanja.

Ločitev države od cerkva je izrednega pomena za zagotavljanje verske svobode državljanov, čeprav se komu morebiti zdi prav nasprotno. Če tega ne bi imeli, bi imeli prevladujočo cerkev in medtem ko bi se simboli le te lahko izkazovali povsod, bi naši muslimanski protestniki v Quebecu potegnili kratko, saj bi bili del manjšine in zato preganjani še malo bolj, kot si mislijo, da so zdaj.   Večina religij, predvsem monoteističnih, ima v svoji naravi prepričanje v svoj edino zveličavni prav. Iz tega se pogosto rodi preganjanje. Zgodovinsko lahko to vidimo v verskih vojnah, ki so pretresale Evropo, ko je kristjan ubijal kristjana in v uničenju muslimanskih skupnosti, ki so nekoč naseljevale Španijo, da ne govorimo o preganjanju in zaničevanju Judov.

Seveda ne gre pretiravati. Zagotavljanje  ločenosti države od verskih skupnosti je eno, drugo pa je svobodno izražanje svojega mišljenja. Tukaj gre za zelo zapleteno iskanje ravnotežja. Lahko politik na predvolilnem shodu pove, da veruje v Boga? Mislim, da ima vso pravico. Si lahko policist na uniformo pritrdi še križec ali nosi turban? Tukaj pa že moramo premisliti, kje je meja. Nekatere države imajo verske simbole vključene že v svoje državne simbole, Skandinavci na primer kar v zastave. So potem te države res ločene od ene izmed verskih skupnosti? Gre tukaj za zgodovinske razloge, za samo identiteto države in nacije?

Ker se pojavlja toliko vprašanj, je potrebna previdnost, da se ohranja stabilnost družbe, da se čim več državljanom  daje občutek, da so pred institucijami države enakopravni in da lahko v čim večji meri svoja življenja živijo tako, kot si sami izberejo, če  s tem ne škodujejo drugim in da tudi ne prihaja do vsiljevanja  drugih prepričanj. Je pa jasno, da ima tudi sekularna država svoje temelje, svoje vrednote, ki se jih vsiljuje že skozi šolski sistem. Če jih ne bi imela, bi zelo hitro postala talka najmočnejše ali najmočnejših verskih skupnosti. Ideologija je še kako pomembna, četudi jo v modernih časih nekateri zanikajo in prisegajo na zdravo pamet. Tudi zdrava pamet ima namreč ideološko podlago.

Glede tega nas ne sme biti sram, če verjamemo v družbo, v kateri država skrbi za čim več svobode posameznikov, a hkrati preprečuje nasilje ene skupine nad drugimi. Vrednote sekularne države so vredne boja.