42 milijonov vredno investicijo bodo uradno odprli danes, 18. septembra. Za Maribor je to vsekakor velika pridobitev, toda o tem na tem mestu ne bo tekla beseda, ampak o tem tekstu.
Eden izmed največjih problemov Slovenije je negativizem, ki spremlja vsakršen napredek, brezumno vpitje ob vsaki investiciji in poniglavo norčevanje iz vsake vizije. V tej državi še navadno vetrnico težko postaviš, ker se bo takoj našel nekdo, ki bo imel sto in en razlog, da ji nasprotuje. Kaj šele ob večji investiciji, kakršna je TEŠ 6. Zavoljo tega smo izgubili že mnogo investicij. Pojavi se nekdo, ki ima denar, hoče nekaj narediti, a zbudi se goreče nasprotovanje, ki mu s pomočjo birokracije požre vse živce in ga odžene. Za njim seveda ostane praznina, nič se ne zgradi, a tisti, ki so mu nasprotovali si vseeno drznejo od države zahtevati, da jim nudi vse, kar si želijo, čeprav so pravkar pripomogli k temu, da je le ta izgubila nekaj davčnih prilivov. In tako to gre v tej državi iz dneva v dan in malokdo vidi povezavo.
Da je tekst, na katerega dajem povezavo zelo slab, trdim zaradi takšnih neumnosti:
V preteklosti je bilo tudi kar nekaj debate o estetskem videzu luksuzne mariborske novogradnje, ki jo je zasnoval Boris Podrecca. Arhitekt je medijem razlagal, da si je objekt zamislil kot nekaj liričnega, feminilnega. Mariborčani te vizualne feminilnosti doslej še niso posvojili, so pa fakulteti že pred časom nadeli vzdevek Costa Concordia, ker nekoliko spominja na nasedlo italijansko luksuzno potniško ladjo.
Ne poznam nobenega človeka, ki bi novo fakulteto tako imenoval, ampak očitno se družim z drugačnimi ljudmi.
Odmeval je tudi intervju RTV Slovenija z znamenitim belgijskim umetnikom Janom Fabrejem. Pogovor s tem gostom lanske evropske prestolnice kulture je potekal med vožnjo z ladjo po Dravi, ki ga je Fabre nenadoma prekinil in se je začel glasno razburjati ob pogledu na Podreccov monolit. »Tiste politike, ki so dovolili to gradnjo, bi bilo treba zapreti,« se je jezil. Po njegovi oceni je namreč ta modro-zeleni kolos trajno iznakazil rečno brežino.
Če bi pa tale arhitekt postavil svojo mojstrovino, bi se našel nek drugi in jo razglasil za monstrum. V resnici bi mu priporočil, naj vzame kakšno pomirjevalo, če se tako razburja, sicer pa je to dokaz o različnosti okusov in misiji nemogoče zadovoljiti vse. Če gre za javne projekte, financirane z davkoplačevalskim denarjem, se še da razpravljati o tem, ali so le ti pripravljani svoj denar odšteti za kakšno investicijo in kakšnega izgleda in obsega naj bo ta, čeprav so tudi tu meje. Ko pa gre za zasebne projekte, tega ne bi smelo biti. A v tej državi imamo celo ljudi, ki bi določali, kakšne barva fasade lahko imajo hiše. Se pravi, zaslužiš svoj denar, imaš zemljo, zgradiš si hišo, potem pa pride nek nebodigatreba in ti reče, da moraš imeti fasado bele barve in ne rdeče, kakor si želiš. Kakšno pravico pa ima do tega? Prav nobene. On pač trdi, da je njegov okus bolj pravilen kot tvoj in se mu moraš ukloniti.
Sicer pa zmoti tudi to:
V času, ko se v slovenskem zdravstvu povsod zategujejo pasovi, deluje gradnja luksuznega objekta na 12.000 kvadratnih metrih neto uporabne površine vse prej kot razsodna odločitev.
Varčevanje je Evropi že prineslo ogromno gorja. Kot politika reševanja krize zagotovo ne deluje, čeprav se jo bo ob najmanjšem okrevanju razglašalo za uspešno. Najbolj nerazsodna odločitev je v resnici ustavitev investicij. V tem primeru gre za pomembno investicijo, ki bo skozi čas proizvajala kader, ki se ga da zaposliti v tujini, če že doma ni mesta. Ni to FDV ali PF. Gre za investicijo v prihodnost in to je vse prej kot neumno. Če bi po Evropi več investirali in manj varčevali, kar bi lahko počeli, če se Nemci ne bi tako bali inflacije in če jim kriza ne bi vsaj delno koristila, bi že zdavnaj izšli iz krize.
Sam pozdravljam vsako investicijo, ki pripomore k izboljšanju razmer, ne glede na to, kdo je zanjo odgovoren. Če Kangler zgradi krožišče ali Janković izboljša podobo Ljubljane ali kaj naredi Popovič v Kopru, je to vse treba vzeti za dobro, ne pa napadati samo zato, ker je to naredil njihov in ne naš. Veliko h katastrofi v tej državi pripomorejo tudi mediji, ki širijo prav neverjeten negativizem. Skoraj ni stvari, ki bi požela odobravanje in tako ni čudno, da tudi javnost nasprotuje skoraj vsemu. Tam, kjer so tisti, ki imajo v rokah moč in sredstva dovolj prisebni in kljub nasprotovanju izpeljejo kak projekt, se še premika naprej, drugje je posledica zastoj. Zastoj, ki to državo drago stane.