Od vsega začetka je bilo jasno, da tudi če varčevalna manija v Evropi ne bo dala rezultata, bodo njeni zagovorniki ob najnežnejšem znamenu okrevanja začeli razglašati svoj prav. To se zdaj, pet let po začetku krize, tudi dogaja, čeprav so posledice katastrofalne.

Eden takšnih, ki trdi, da je super živeti v Evropi in da je kriza skoraj mimo, je finski minsiter za evropske zadeve in zunanjo trgovino, Alexander Stubb. Pohvali se lahko s čudovito izobrazbo, a bi ga lahko zaradi njegovih besed skorajda poslali na psihiatrijo.  Medtem ko je tudi njegova država še kar v recesiji, ves jug Evrope pa trpi še hujše muke, on pridiga o tem, da so stvari videti kar dobro.

Zadeve so precej boljše, kot so bile. Če pogledate zadnje številke industrijske proizvodnje, javnih financ, proračunskih ravnotežij, gospodarske rasti in brezposelnosti, boste videli, da se krivulja pomika v pravo smer. Ne govorim, da za stalno, toda smer je boljša. Rad bi čestital državam, ki so v preteklih treh, štirih letih sprejele zelo ostre varčevalne ukrepe za izhod iz krize, saj zdaj opažamo pozitivne znake. Sicer pa, razlog za finske dolgoročne strukturne spremembe pretekli teden je bil, da se naša industrijska proizvodnja ni povečevala in bruto domači proizvod ni dosegel ravni iz leta 2008. Medtem pa je BDP Švedske zrasel za deset odstotkov v petih letih. Morali smo torej narediti nekaj, da bi spet postali konkurenčni, zato smo izvedli interno devalvacijo, in upam, da smo s tem dosegli rezultate.

Super, da. Brezposelnost v euro območju preko 12%, zadolženost glede na BDP preko 90%, rast v zadnjem četrtletju pa manj kot 0,5%. Ti ljudje so zaustavili evropski razvoj, nas v globalni tekmi postavili v slabši položaj, ko izgubljamo na vseh področjih, potem pa bi se še delali pametne, recimo, da ni mogoče od nikoder vzeti denarja za večjo potrošnjo, čeprav je glavni razlog, da se denar ne ’tiska’ in porablja za večje investicije predvsem nemški strah pred inflacijo in pa, no, saj vsi vemo da Nemčija v tej krizi pridobiva in se ji ne mudi spremeniti politike.

Pa se vam zdi vse to evropsko varčevanje zares potrebno? Ni pretirano?

Seveda je bilo potrebno. (Smeh.) Če nimaš denarja v banki, ga pač ne moreš porabiti. Brez varčevalnih ukrepov, ki so bili sprejeti, v nobenem primeru ne bi prišli nazaj na pot prosperitete. Države bi preprosto kolapsirale.