Medtem ko se po Sloveniji širijo govorice o morebitnem napadu na minimalno plačo, v Bangladešu 200000 delavcev protestira, da bi le to dvignili na 100 $ na mesec. Trenutno znaša borih 38 $.

Globalni kapitalistični sistem v nenehnem hlastanju za dobičkom in preživetju v razmerah hude tekmovalnosti vedno znova išče najcenejšo delovno silo in tekstilna industrija v   Bangladešu je dober primer, kam to lahko pripelje. V tragediji aprila letos je umrlo 1130 delavcev, kar je še zaostrilo zahteve po boljšem plačilu in  varnostnih ukrepih. Bangladeš je le še ena postaja na poti selitev različnih industrij iz razvitega sveta v vedno manj nerazvite predele, kjer je mogoče dosegati večje dobičke, posledica je  pritisk na države z bolje plačano delovno silo, da se temu prilagodijo. Ko moraš tekmovati z jugovzhodno Azijo ali Afriko, so rezi za preživetje na trgu nujni in boleči, sicer sledi propad celotnih industrij. Na drugi strani so države, ki boleče potrebujejo vsak razvoj, tudi če je izkoriščevalski, kakor rast tekstilne industrije v Bangladešu, saj so na tako nizki ravni, da je že  nekaj deset evrov na mesec plačila za delo videti kot napredek.

Minimalna plača je pomemben element varovanja pravic zaposlenih. Jasno je, da bi delodajalci šli v radikalno zniževanje stroškov dela, če bi to le lahko storili. V časih, ko je  brezposelnih dovolj, konkurenca huda, možnost selitve proizvodnje pa realna, lahko to pomeni prav neverjetno nižanje plač, saj ljudje nimajo  prave izbire pri iskanju zaposlitve, če hočejo preživeti. Razvite države imajo veliko težavo, če  vztrajajo pri odprtih mejah in skušajo obdržati čim bolj socialno državo, kjer imajo tudi najrevnejši državljani znosno življenje in so določene minimalne plače. Zelo težko je namreč nadomestiti izgubo številnih delovnih mest z novimi, ki prinašajo večjo dodano vrednost. To je skorajda nemogoče, če že ne gre za zelo majhne države.

Prav zato je boj delavcev v Bangladešu za višje minimalne plače tako zelo pomemben tudi za Evropejce. Manj je črnih lis brezobzirnega izkoriščanja po svetu, manjša je možnost, da kapital uničuje moč zaposlenih z nenehnim iskanjem cenejše delovne sile.