Bomo v imenu stabilnosti še zelo dolgo gledali vlado Alenke Bratušek?

Spomnimo se, zakaj je padla vlada Janeza Janše. Zaradi poročila KPK so njegovo koalicijo zapustile stranke, brez katerih ni imel več večine. Ker se je na drugi strani Zoran Janković pametno umaknil iz državne politike, je bilo možno sestaviti vlado s PS in Alenka Bratušek se je kot prva ženska povzpela na vrh slovenskega Olimpa. Lahko bi bilo drugače. Janez Janša bi lahko odstopil z mesta predsednika vlade in predsednika SDS in koalicija bi se vzpostavila okoli novega voditelja, ki bi prav tako izšel iz najmočnejše stranke SDS. Lahko bi tudi prišlo do zastoja in do predčasnih volitev.

Nič od tega se ni zgodilo in zapluli smo v novo obdobje lova na uravnoteženi proračun, le da tokrat z večjim poudarkom na dvigovanju davkov in malo manjšim na napadu na javni sektor. Poletje je minilo in prišla je jesen, podpora javnosti je pričakovano zgrmela v nižave, nezadovoljstvo državljanov se je še povečalo. Pričakovali bi torej, da se bo vzpostavila alternativa in da bo nadaljevanje krize privedlo do zaostrovanj odnosov v koaliciji, na koncu poti pa se bodo začele svitati predčasne volitve. Težava le, da se v tem trenutku bolj kot kadarkoli v preteklih letih zdi, da alternative ni.

Kaj imamo? Imamo koalicijsko vlado, v kateri ima najmočnejša stranka zelo slabo javnomnenjsko podporo in se ji na volitve ne mudi. PS ima tudi težavo s svojim očetom, Zoranom Jankovićem. Kako bodo razrešili ta problem in ali se ga bodo odrekli, ali pa ga poskusili znova ustoličiti na svoj vrh, bomo še videli. Slednje bi vsekakor moralo zadostovati za razpad koalicije, sicer bi se izkazalo, stabilnost gor ali dol, da je šlo v primeru padca Janševe vlade za neke druge računice in ne za skrb za pravičnost. Potem imamo SD, stranko, ki bi na predčasnih volitvah skoraj zagotovo slavila, a bi na koncu končala v situaciji, ko bi morala najprej poiskati partnerje, potem pa vladati. Na kratko, sredi krize, ki ne poneha, bi morala prevzeti odgovornost, postavljena v položaj, v kakršnem je PS zdaj, s to taisto stranko kot manjšim partnerjem. In z DeSUSom  prav tako. DL? Stranka, ki nima podpore in bo težko videla Državni zbor.

Če nam te stranke niso po volji, imamo opozicijo. Imamo SDS. Toda, mar tam že nismo bili? Nismo imeli krčenja gospodarstva, nadaljevanja dolžniške krize, napetosti. In kaj, če bo moral Janez Janša v zapor? Če že kdo ne misli ravno odpovedati pokorščine slovenski državi in sodstvu in začeti državljanjske vojne, potem je jasno, da takšen razvoj dogodkov pomeni, da mora SDS najprej poiskati novega voditelja, če jo naj še kdo jemlje resno. NSi? Premajhna. SLS? Stranka, ki je vedno imela potencial, a ga nikoli ni izkoristila.

Marsikdo bo rekel, kaj pa novi obrazi? Ja, prosim! Toda resnica je kruta. Vstajniško gibanje se ni uspelo organizirati in tista naivnost, da je mogoče brez organizacije  politične stranke kaj doseči, je dosegla, da je vse skupaj razvodenelo. Tako ali tako pa bi na koncu to bila neka mešanica socialne demokracije, zelenih, anarhistov in še česa in to ne bi delovalo. Kakšna nova liberalna stranka? Ni je na  vidiku. Karizmatičen voditelj tipa Janković, le da z manj madeži na obleki? Nekateri govorijo o Šoltesu, toda ali je res mogoče še enkrat iz nič v kratkem času ustvariti politično stranko z veliko podpore? Bodo spet v DZ prišli ljudje nabrani z vseh vetrov, mnogi nepreverjeni, da se bomo lahko čez čas zgražali nad vsemi  njihovimi grehi? Ker pač ni bilo časa, da bi se preverila njihova zgodovina? Ne verjamem, da je še ena PS mogoča. Še edina opcija, za katero se zdi, da ima potencial, je Demokratični socializem. Ne, ker bi lahko prepričala večino državljanov, ampak zato ker ima bazo mladih in aktivnih članov in lahko računa na tistih nekaj odstotkov, kakor recimo Siriza v Grčiji ali Die Linke v Nemčiji.

Dejansko je v takšnih razmerah težko klicati po padcu vlade. Ne, nisem podpornik te vlade, kakor tudi nisem bil podpornik prejšnje, čeprav ima ta manjše težave s komuniciranjem z državljani, medtem ko jih je prejšnji predsednik vlade naravnost vlekel na ulice. Zagotovo je na vrnitev Zorana Jankovića na vrh PS možen samo en odgovor, to je razpad koalicije. Ničesar drugega niti ne pričakujem. Ampak, če stvari ostanejo v enakih razmerjih, kot do zdaj, ne vidim alternative vladi Alenke Bratušek, ki bi jo lahko podprl z vsem srcem. Kajti, kaj pa bi dobil s tem? Vlado Janeza Janše? Malo premešano trenutno vlado s predsednikom vlade Igorjem Lukšičem? Veliko koalicijo? Bi bilo to vredno? Ne bi več izgubili, kot pridobili, ko bi se politični cirkus spet ukvarjal sam s seboj, država pa bi še naprej drsela v pogubo?

Da, mi potrebujemo alternativo, mi potrebujemo novo smer. Toda dokler ta ni pripravljena, dokler nimamo ljudi  pripravljenih prevzeti oblasti in odgovornosti in ljudi, ki razumejo, kako se dela politika in koliko je potrebno, da se vlada državi, je celo vsak protest nesmiseln. Gotovo, sindikati lahko vpijejo po ulicah, protestniki lahko mečejo molotovke proti policistom in kmetje zapirajo ceste s traktorji, a na koncu dneva to nikomur nič ne pomaga. Brez nadzora nad državo ni mogoče uresničevati programov in ciljev. Poglejte, so vstajniki sploh kaj dosegli, ko je ne po njihovi zaslugi padla Janševa vlada? Še huje, če ne razumeš vpetosti v regionalne procese, sploh ne moreš razumeti vzrokov krize in  ne moreš razumeti, da je za rešitev potrebno povezovanje s sorodnimi silami po Evropi, sicer imaš edino možnost v podganji tekmi proti dnu, ali v dirki za nižanje obremenitev gospodarstva, da bi bili bolj konkurenčni od tekmecev. In to zna za večino biti grdo. Romunsko ali bolgarsko grdo.

Ne znam napovedati prihodnosti in morebiti bo ta vlada padla prej, kot pričakujem. Objokoval je potem ne bom, ne bom pa se niti veselil. Kajti, na žalost vidim le veliko praznine, kjer bi moralo biti pravo vrvenje novih zamisli, programov in ljudi polnih energije. Vidim le še več istega.