V bistvu razumem, od kod Branko Cestnik izhaja in kako pride do svojega napačnega zaključka. V prispevku na svojem blogu, v katerem se sprašuje ali so ateisti otrok Cerkve, poda definicijo treh tipov nevernikov. To so razočarani, razdraženi in brezbrižni nevernik. Potem vse skupaj priročno prevede na slovenske razmere in vero izenači s katolištvom.

V slovenski družbi je polarizacija na liberalne in konservativne sile že zelo stara in je ne moremo pojasnjevati z drugo svetovno vojno. Sega na konec devetnajstega stoletja in od tedaj naprej se je nenehno obnavljala. Prihod komunizma med drugo svetovno vojno je radikalno spremenil razmerja v družbi in zlomil katoliško večino. Ko je sistem propadel, je prišlo do transformacije komunističnega tabora in ostalo je bore malo komunističnega, razen nekaj simbolike, ki služi za zavajanje, češ da gre za kontinuiteto s starim redom. Dejansko smo se vrnili v predvojno razdeljenost, le da se je liberalni tabor v Sloveniji spremenil z elementi socializma, kar lahko dobro vidimo v uspehu strank kot sta LDS in PS, ki sta se umestili nekam na levo sredino.

Na drugi strani se je vzpostavila konservativna, katoliška opozicija, ki šele zadnje čase bolj posega po liberalnih gospodarskih zdravilih pa še to ne vedno najbolj dosledno. Prej se zdi, da gre za reakcijo na ustaljen red, ki jim ni po volji, kot za dobro premišljene poteze, hkrati pa za boj med posameznimi skupinami v družbi, ki tudi na volitvah glasujejo za svoje interese.  Od tukaj izvira tudi spopad med javnim in zasebnim sektorjem, med podeželjem in mestom in tako dalje.

To je na kratko politična delitev in njeni globlji izvori.

Cestnik meni, da je večina nevernikov v Sloveniji razdraženih nevernikov, se pravi, da “prihajajo iz izkustva, da mu vera krati svobodo in osebno dostojanstvo. Religija je tu kot kaznovalka in dušeča nadzornica, zato se ji je treba upreti, jo celo sovražiti.” Potem nadaljuje, da politika delitve izkorišča v lastne namene in zaključuje, da so tovrstni ateisti otroci Cerkve in da jih prav jeza izdaja.

Kot zapisano, razumem, od kod Cestnik izhaja. Ker je vernik in ker mu RKC vera predstavlja okvir, v katerem prebiva, ne more drugih religij smatrati za enakovredne, sploh pa ne prave. Islam, budizem, hinduizem, celo protestantske cerkve se motijo. To je povsem razumljivo. Iz tega izhaja, da  če že niso neverniki, so pa vsi drugi vsaj nepravi verniki, ne verujejo v resnico, ampak živijo v laži, pri čemer jim je potem treba pomagati, ali vsaj moliti, da pridejo na pravo pot.  Ker torej meni, da je RKC tista družina, kateri mora prej ko slej najti pot vsak, je jasno, da ne more razumeti, da je pri mnogih ljudeh RKC povsem nepomembna, a še vedno verujejo v Boga in da enako zavzeto kot on misli, da ima RKC v rokah resnico, mislijo da je nima, ampak imajo v rokah resnico sami. Govorimo tukaj o vernikih, ne o nevernikih. Teh se bomo dotaknili zdaj.

Naivno je verjeti, da samo zato, ker se nekdo rodi v družbi, ki je prežeta z neko religijo in kulturo, nikoli ne more presekati s svojimi koreninami. Človek rojen v Pakistanu tako ne more presekati z islamom, človek rojen v Tibetu z budizmom in človek rojen v Sloveniji s katolištvom. To je napačno razmišljanje. Česar Cestnik ne definira, je namreč razmišljujoči nevernik. Nekdo, ki je po premisleku prišel do zaključka, da mu RKC pač ne ponuja resnice, da je vse skupaj absurdno in zato ne verjame več. Nekdo, ki je preveril še druge religije in je prišel do istega zaključka. Ateist, kateremu so vse religije iste. Smešne.

Seveda ne gre zanikati, da v slovenski družbi obstaja proti katoliški refleks. Toda prej kot z odpadom od vere v Boga, je to povezati s politično delitvijo. RKC se je pustila vpeti v politični prostor in je s tem postala del politične igre. Ne gre le za zgodovino, za drugo svetovno vojno in čas po njej in za krivice, ki so se dogajale, vse skupaj se veže tudi s pogledi na svet tukaj in zdaj. Kolikokrat se je slišalo, da pravi vernik, tisti ki hodi k maši, naj ne voli političnih strank, ki se smatrajo za nasprotnike? To je eno. Drugo je, da gre za največjo versko skupnost. Če bi v tej državi evangeličani predstavljali tretjino prebivalstva, bi tudi sami doživeli veliko nasprotovanja, kakor je to pač v vsaki za silo sekularni državi, kjer sobivajo zelo različni ljudje. Tretje je, da je bilo v okvirih RKC storjenih tudi veliko napak, ki odbijajo tako vernike, kot nevernike. Številni verniki se pač ob škandalih morajo vprašati, ali morebiti ni na mestu previden odmik in to potem tudi storijo, s tem pa sčasoma pridejo tudi kritike. Kritike, ki nimajo zveze z Bogom, ampak z institucijo in z ljudmi.

Cestnik se moti, če večino nasprotnikov RKC na Slovenskem smatra za ranjene izgubljene duše. Živimo v družbi, kjer se ljudje odločajo na podlagi lastnega premisleka in mnogi najdejo nov smisel življenja, ki ni povezan s kulturo, v katero so bili rojeni. Nekateri so ranjeni, zagotovo, kakor so ranjeni tudi številni pripadniki RKC, ki v Bogu iščejo rešitve, toda to še ne pomeni, da bodo zdravilo za svoje rane kdaj iskali v RKC. Cestnik bi verjetno rekel, da potem zdravila ne bodo nikoli našli, ampak tudi kak musliman bi rekel, da nihče, ki ne opusti krščanstva nikoli ne more najti notranjega miru, kakšen pripadnik novodobne ameriške krščanske cerkev pa bi vse rimokatolike tako ali tako obsodil na pekel in papeža označil za antikrista. Zato je to povsem nepomembno.