Švicarji skušajo v okviru iniciative 1:12 preko odločitve na referendumu določiti, da bi bila najvišja plača lahko le dvanajstkrat višja od najnižje. Uspeh iniciative je vprašljiv, kaže pa na rast razlik med najbogatejšimi in tistimi na dnu lestvice.

V preteklih desetletjih se razlike med zmagovalci in poraženci nenehne tekme za večjim zaslužkom povečujejo. Kar bi še pred dvajsetimi leti veljalo za nekaj povsem nesprejemljivega, se dandanes opravičuje z delovanjem prostega trga. Tisti na vrhu morajo imeti vse, sicer bi naj prišlo do zastoja, da, celo do propada na raven kakšne Severne Koreje. Vsakršno prerazdeljevanje bogastva je že označeno za socializem. V takšnih razmerah ni čudno, da elita bogati, večina pa pobira drobtinice. Kako tudi ne bi, saj gre za logiko, da najbogatejši ustvarjajo bogastvo, večina pa ali ni tako sposobna, ali pa je lena in samo porablja, kar so ustvarili drugi. To gre pogosto dlje od napadov na javni sektor, ki da samo porablja davkoplačevalski denar, pogosto so pohlepa po denarju drugih obtoženi celo najnižji delavci, ki ne zahtevajo nič drugega, kot višje plačilo za svoje delo. Po neki bizarni logiki, je lastnik vedno tisti, ki dela, medtem ko so delavci ponižani na raven strojev. So torej nepomembni in jih je mogoče hitro nadomestiti. Če ne drugače, tako da se proizvodnja preseli v države, kjer so plače nižje.

Seveda je jasno, da morajo obstajati razlike. Če bi vsi dobivali isto plačilo, bi to pomenilo, da ne bi bilo več motivacije, da bi se kdo trudil bolj. To težavo pogosto vidimo v javnih sektorjih po svetu, ko se zdi nepomembno, kdo koliko naredi in je lahko nekdo, ki dela 50% več kot drugi, plačan enako, ali pa včasih celo še manj. V takšnih razmerah, ko se ne nagrajuje pridnosti, je posledica pogosto apatija med večino zaposlenih, ki v službo hodijo samo zato, da na koncu meseca dobijo plačilo, vmes pa se trudijo preživeti s čim manj dela. To ne velja za vse, seveda, a pritiski delati manj v sistemu, kjer ni pomembno koliko delaš za svoje plačilo, so vsekakor veliki.

To povedano, pa je nerazumno, da se razlike med najvišjimi in najnižjimi plačili tako zelo povečujejo. Je res potrebno, da nekdo v vodstvu kakšnega podjetja zasluži sto krat več, kot najnižji zaposleni v taistem podjetju? Če se da to v zasebnem sektorju še opravičevati, da to ni ‘naš’ denar, pa bi v javnem sektorju najvišji razpon moral biti določen vsaj tako, da bi bil predsednik države tisti, ki bi prejemal najvišje plačilo, ne tako kot pri nas v Sloveniji, ko se dogaja, da so najbolje plačani kakšni direktorji javnih zavodov.

V družbi vedno poteka razredni boj in iz stanja v svetu je jasno, kdo zmaguje. Za kar si moramo prizadevati je, da so tisti, ki pridno delajo, tudi primerno nagrajeni in da se da s plačilom dostojno živeti. Razlike naj ostanejo, toda tudi srednji sloj mora cveteti, kar pa bo vedno težje, če bo tisti odstotek na vrhu zase pobiral vedno več.