Igralec je v intervjuju za CNN predlagal, da ZDA in Evropa uveljavijo iste rešitve, kot jih je v Venezueli Hugo Chavez. Predlagal je celo razbitje in nacionalizacijo velikih korporacij, še prej pa je le te skupaj s trgi in lobiji okrivil za slabo stanje.

Chavezova Venezuela je v preteklem desetletju bila tema številnih debat nasprotnikov in privržencev Chavezovega modela. Prvi so trdili, da država propada, drugi so slikali zgodbe o uspehu. Prvi so se bali diktature, drugi so videli pravo demokracijo. Resnica je nekje vmes. Ko je Chavez prišel na oblast, ko je prišlo do poskusa državnega udara in ko je v naftnem sektorju izbruhnila stavka, je država doživela velik upad BDP, kasneje pa je rasla zelo hitro. Nasprotniki so seveda vedno kazali na prvo obdobje in na napad na višje sloje in dele srednjega sloja, privrženci pa na kasnejše obdobje in na napredek nižjih slojev. Chavezov sistem je namreč prinesel veliko prerazdeljevanje bogastva od zgoraj navzdol, za kar pa je bilo potrebno včasih dokaj nasilno razbijanje delovanja starega sistema, ki je deloval v korist elit.

Venezuela seveda ni bila edina država v regiji, ki se je uprla staremu modelu vladanja in gospodarjenja. Ta sistem je privedel do hudih kriz od Argentine do Brazilije in zdelo se je, da se te države nikoli več ne bodo mogle otresti svojih dolgov. Da, dolžniško krizo podobnih razsežnosti so pred jugom Evrope poznali tudi v l. Ameriki. Levica je začela zmagovati in spreminjati podobo celotnega kontinenta. Pri tem je bila ta levica bolj ali manj radikalna. Lula v Braziliji je bil mnogo bolj sredinski, kot Chavez v Venezueli, Morales v Boliviji se je prej zgledoval po Chavezu, kot po Kirchnerju in njegovi ženi v Argentini. Kakorkoli, obrat je prinesel spremembe.

Zdaj, leta 2013, je jasno, da je regija šla po pravi poti, ko je začela zavračati nasvete institucij, kot so IMF in bolj skrbeti tudi za svoje revnejše državljane. Po krizi je prišla rast, ki je mariskdo še dandanes noče priznati. Pogledati si je le treba kritike uperjene proti Argentini.

In kje je Venezuela? Venezuela trenutno beleži slabšo rast, kot druge države v regiji. Argentina je pravi fenomen z 8,3% letno rastjo, Paragvaj je pri 13,3%, Bolivija pri 6,6%. Venezuela je pri 2,6%, kar je seveda še vedno veliko več, kot v ZDA in Evropi. Venezuelo muči tudi zelo visoka inflacija, ki je pri 46%, medtem ko ima sosednja Kolumbija inflacijo le pri 1,84%. Brezposelnost je pri 7,8%, zadolženost glede na BDP pri 49%. Težava številka ena, ki pretresa državo je visoka stopnja kriminala. Nepismenost in revščina sta v preteklem desetletju silovito upadli.

Vidimo lahko, da ima Chavezov sistem svoje prednosti in pomanjkljivosti in to bi moral upoštevati vsak, ki bi ga želel posnemati. Jug Evrope se v teh časih sooča s podobnimi težavami, kot jih je pred več kot desetletjem doživljala l. Amerika, s pomembno razliko, da je standard tukaj vseeno mnogo višji. Veliki projekti dvigovanja ljudi iz nepojmljive revščine in zagotavljanja izobraževanja in zdravstva večini prebivalstva tako odpadejo, čeprav se je bati, da če se bodo trendi nadaljevali, lahko katera država na koncu resnično konča zelo nizko. Del hitre rasti v l. Ameriki lahko povezujemo prav z dvigovanjem iz revščine. V Evropi, kjer je standard Grka še vedno na zavidljivi ravni za večino sveta, je to težje narediti. Po drugi strani je jasno, da je veliki kapital, tako imenovani finančni trgi in velike korporacije, ki iščejo vedno več moči v svojem razrednem boju poti zaposlenim, pobezljal. Ustvarjen je bil sistem, ki je v bistvu socializem za bogate in kapitalizem za revne. Za banke, tudi če so zasebne, ni nikoli dovolj davkoplačevalskega denarja, celo podjetja se rešuje, medtem ko je vedno večja težava zagotavljati brezplačne javne storitve revnejšim delom prebivalstva.

Z Banderasom se strinjam le delno. Njegova ugotovitev vzroka krize je pravilna, rešitev pa le delno. Nacionalizacija, na primer, je smiselna v primeru naravnih bogastev, težje pa je zagovarjati nadzor države nad trgovskimi verigami ali proizvodnjo piva. Prav tako ima odvzemanje zasebne lastnine tudi svoje negativne posledice. Državna lastnina ima tudi svoje slabosti, kar smo Slovenci lahko dobro spoznali. No, resnica je takšna, da ima svoje slabe lastnosti tudi zasebna lastnina. Prav zaradi tega je vedno nujno iskati neko delujočo srednjo pot in se ne pretirano predajati radikalnim rešitvam, bodisi, da gredo te v socialistično, ali ekonomsko liberalno smer.

* Vsi podatki so s Trading economics