Predsednica vlade Alenka Bratušek si je na zasedanju Državnega zbora 18. novembra, ko je beseda tekla o novem davku na nepremičnine, privoščila napad na tistih nekaj kmetov, ki so se s svojimi traktorji v Ljubljano pripeljali na protest.

So mi rekli, da jih zanima, koliko so ti traktorji vredni. Ti traktorji so vredni tam med 150 do 200 tisoč evrov. In razlagat ljudem, mladim, ki nimajo stanovanj, da ne bojo mogli plačati davka na nepremičnine, mislim da ni najbolj korektno.

Boris Vezjak na svojem blogu piše o odzivu medijev na njene besede. Poudarja pasivnost medijev, ki se niso poglobili v besede predsednice vlade, ampak so se bolj ukvarjali s ceno in številom traktorjev. Jasno je, da predsednica vlade niti približno ne ve, koliko takšni traktorji, kakršni so bili videni na protestu v Ljubljani, stanejo. Precenila jih je kar za nekajkrat. To je seveda slabo, kajti kaže nam na odmik od realnosti. Zagotovo predsednici vlade in njenim ministrom ni potrebno vedeti vsake malenkosti v delovanju države, vsake podrobnosti v delovanju gospodarstva, toda vsaj približno vedeti, koliko kaj stane, bi bilo dobro. Pri ceni traktorjev bi se tako lahko Alenka Bratušek zmotila za nekaj tisoč evrov, jih precenila dvakrat, ne pa desetkrat. Bojim se, da takšna nevednost vlada tudi pri potrebah državljanov in tudi njihove povprečne dohodke ocenjuje nekajkrat višje, kot so ti dejansko, stroške pa nekajkrat nižje, kot se jih potem nabere na koncu meseca.

A še nekaj pomembnejšega se skriva v besedah predsednice vlade in v neodzivu večine medijev ter privoščljivosti dela državljanov. To je sovraštvo do kmetov. Kmetje so namreč še vedno videni kot razredni sovražnik, mali kulaki, ki se vsi predebeli, vozijo na predragih traktorjih in uživajo, medtem ko ubogi intelektualci in delavci po mestih trpijo posledice krize. Ima kmet traktor? Potem je zagotovo bogat in mu je treba še kaj vzeti. Ima gozd? Glej ga kapitalista, ki živi na račun družbe in mu denar kar pada z dreves. Ne gre za neko novo čustvo, ampak to izvira že iz prejšnjega sistema. Da kmetje traktorje potrebujejo za delo, da moraš v gozdu trdo delati, jim še na pamet ne pride. Gre na žalost tudi za eno škodljivo miselnost, ki je razširjena v Sloveniji, ki sovraži pridnost in tiste, ki si kaj sami ustvarijo, skuša kaznovati, ne le normalno obdavčiti.

Kar tukaj vidimo, je le druga plat medalje poglabljanja prepada med javnim in zasebnim sektorjem. Medtem ko je pod prejšnjo vlado bil javni sektor tisti, ki je bil deležen napadov, je zdaj to zasebni, v tem primeru kmetje. Očitno je, da se utrjuje miselnost, da so oni drugi paraziti, ki živijo na naš račun in zato ni nič narobe, če se jih dodatno obremeni. Kmet bo tako sovražil zaposlenega v javnem sektorju in ne bo hotel plačevati davkov za njegovo plačo, učitelj stanujoč v stanovanju v mestu bo sovražil kmeta, češ da ima veliko hišo, dosti zemlje in še dva traktorja po vrhu in je zato brezčutni bogatin, ki si zasluži višje davke. Več bo neumnih besed na to temo, hujši bo ta prepad in hujše bodo tudi posledice ob vsakokratni menjavi vlade. Za dobro delovanje družbe pa potrebujemo malo več sožitja in upoštevanja drug drugega ter razumevanja, da je pomemben vsak sloj.