Te dni sem naletel na razmišljanje Georga Orwella o športnem duhu, kar se lepo sklada z olimpijskim časom. Olimpijske igre bi naj bile čas miru, a na njih ne nastopajo toliko posamezniki, kot zastopniki držav, ki tekmujejo med seboj, katera bo pobrala več medalj.

Dejansko šport poenoti državo ali pokrajino ali mesto ali skupino navijačev, proti drugi skupini navijačev, ki ima drugega favorita. Ko gre za olimpijske igre, se imamo Slovenci celo tako radi, da vsi skupaj vzklikamo svojim junakom, čeprav bi se drugače najraje pobili. Radi zmagujemo in nas porazi drugih ne ganejo preveč. Gre za boj nas proti njim. Šport je v resnici, kakor bi rekel Orwell, oblika vojne, le da strogo regulirane. Če si pogledamo le skupinske športe, recimo hokej na ledu, so igralci na terenu kot vojaki, ki zasledujejo skupni cilj, imajo poveljnika, strategijo, junake in garače.

Olimpijske igre so še mirna zadeva, ker se toliko poudarja veselje sodelovanja, mnogo huje je pri klubskih spopadih v skupinskih športih. Navijači nogometnih klubov se medseboj prav sovražijo, tudi če so iz iste države in pretepi niso nobena redkost. Pri tem prihaja do takšne organizacije, da ti navijači v časih nemirov lahko postanejo udarna sila upora. Delovanja v skupinah, nasilja in spopadov s policijo, so namreč že vajeni.

Naš šport združuje ali razdvaja? Eno in drugo. Ampak na koncu dneva je bolje iskati tistega nekaj veselja, ki nam ga prinese zmagoslavje tistih, za katere navijamo. Četudi od tega v resnici nimamo nič. Jaz na primer sem zelo veselk, če Tina Maze kaj doseže.