Po padcu Viktorja Janukoviča so Ukrajinci in z njimi ves svet dobili vpogled v njegovo zdaj že nekdanje luksuzno življenje. Glejte, so s fotografijami vpili mediji, kako je ta človek živel, medtem ko so množice trpele v bedi. Nezaslišano. Toda, mar oligarhe najdemo samo v Ukrajini?

Ena izmed zabavnih lastnosti medijskega sveta v našem zahodnem svetu je, da tako rad s prstom kaže na druge. Takšne in drugačne bogataše najdete povsod in če premislite, je Viktor Janukovič bil le eden izmed tistega 1%, ki nam vsem vlada. Njemu podobnih je na tisoče še po ZDA, Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji in drugod. Kdo ve, če še v Sloveniji ne bi našli kakšnega. Pa vendar so vedno zanimivi bogataši v Rusiji, na Kitajskem in povsod tam, kjer se pokaže nek interes, da se s prstom pokaže na to ‘bogato zalego.’ Ton je povsem drugačen, če je govora o ameriških bogataših, ki so očitno vsi ‘self made men’, torej produkt trdega dela in velike sposobnosti. Da, vem da tudi na te nekateri kažejo s prstom, ampak gre predvsem za medijsko alternativo, za levičarske portale in časopise, ki napadajo kapitalistični sistem, ali ga skušajo vsaj delno spremeniti, da bi bolje služil tudi tistim na dnu prehranjevalne verige.

Kako to? Zakaj bo nek britanski časopis, ki drugače svari pred sindikati, v odnosu do Janukovičevega bogastva zvenel tako komunistično? Zakaj se bo naslajal nad oligarhovim norim zapravljanjem za vse vrste neumnosti? Zakaj se bo nek francoski novinar na Kitajskem spraševal o večanju razlik med bogatimi in revnimi in to poudarjal, kakor da kaj takšnega v Franciji nikoli ne bi bilo možno? Ker tam so vsi enakopravni?

Sumim, da gre za odvračanje pozornosti. Ljudem doma trobiš, kako slabo je po svetu, da ne bi videli, s čim se v resnici soočajo doma. Kajti, tisti iranski oligarh pa je res odvraten, zdaj pa le nehajte razmišljati o bratih Koch in o tem, kako ta dva kreirata ameriško politično sceno.