Kako hitro so se stališča velikih držav do suverenosti in nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav spremenila. Spomnimo se, kako je pred leti Rusija nasprotovala napadu na Irak, češ da gre za kršenje mednarodnega prava in agresijo na podlagi laži. ZDA teh kritik niso upoštevale, ampak so svoj napad in zasedbo Iraka izvedle, vse za visoko ceno tako v življenjih, kot v porabljenem denarju.

V Ukrajini so se vloge povsem obrnile. Medtem ko Rusija trdi, da ima pravico zaščititi rusko populacijo v Ukrajini in je na Krimu celo povlekla ustrezne poteze, ki bodo pripeljale do priključitve tega ozemlja, zdaj zahodni voditelji na ves glas vpijejo, da je to nekaj nedopustnega. Ljudje, ki so pred več kot desetletjem Srbiji iztrgali Kosovo, ki so bili pripravljeni podpreti samoodločbo vsakega naroda, da le ni bil srbski, zdaj dvolično s prstom kažejo na Rusijo, ko počne isto. Tako so ravnali že pred leti, ko je Gruzija napadla Južno Osetijo in Abhazijo in jo je ruska vojska strahovito porazila in končala vsak poskus zasedbe obeh pokrajin.

In Rusija? Država, ki je vedno znova poudarjala suverenost držav, zdaj nima pomisleka, da ne bi zmanjšala ozemlja svoje sosede in se vmešavala v njene notranje zadeve. Celo Kitajci v svet pošiljajo dvoumne izjave, ki kažejo na to, kako zelo se trudijo krmariti med dvema pozicijama. Po eni strani ne bi nikoli dopustili samoodločbe v Tibetu in tudi tujega vmešavanja ne, po drugi strani je Rusija pomembna zaveznica, ki ji bo v prihodnosti krila hrbet in bo hkrati vir pomembnih naravnih surovin.

V ukrajinske notranje zadeve so se seveda vmešavali tako zahodni, kot ruski politiki. Ko je Janukovič sprejel rusko ponudbo za pomoč, ker je bila evropska pač slaba, so zahodni diplomati in skoraj zagotovo tudi obveščevalci delati na tem, da predsednik pade. Ko je Janukovič pobegnil in so se razmere na jugu in vzhodu Ukrajine poslabšale, so prišli Rusi.

Na žalost je v mednarodni politiki, kakor tudi na drugih področjih človeškega življenja tako, da najprej pridejo interesi, šele potem pa poštenost. Vso dolgovezenje, moraliziranje, čustveno izsiljevanje in propaganda so v službi teh interesov. Mediji so le podaljški političnih in gospodarskih elit, celo družbeno omrežja služijo poskusom vplivanja na javno mnenje. Ofenziva oblikovanja javnega mnenja se vrši na mnogih nivojih, od tako imenovanega argumentiranega dokazovanja, da ima ena stran vedno prav, druga pa nikoli, do najnizkotnejšega spletnega komentatorja, ki na vsakem koraku izkazuje svoj primitivizem, od mogočnih televizijskih postaj, do slabo obiskanih spletnih strani. Celo tako daleč gre to, da skuša nasprotna mnenja utišati, ali skozi obvladovanje medijskega prostora, ali skozi nenehne pritiske, da bi nasprotnik že končno utihnil, če pa to ne, se ga skuša čim bolj osramotiti.

Ker je stanje človeškega sveta tako žalostno dvolilčno, ne bo nobeno presenečenje, če bodo čez kakšno leto ZDA napadle manjšo državo in v imenu človekovih pravic iz dela njenega ozemlja ustvarile novo državo, medtem ko bo Rusija temu najostreje nasprotovala, češ da gre za najbolj necivilizirano dejanje, ki nima mesta v 21. stoletju.