Ustavno sodišče je torej ustavilo vladne načrte, da z novim davkom na nepremičnine za nekaj sto milijonov zmanjša proračunski primanjkljaj. Resnica je pač takšna, da ta zakon ni veljal urejanju okolja ali morebiti pravični obdavčitvi nempremičnin, ampak je bil namenjen le za polnjenje proračuna. Vlada namreč skuša po logiki evropskega zategovanja pasov, s katerim bi naj izšli iz krize, vsaj delno uravnotežiti prihodke in odhodke iz proračuna in zajeziti novo zadolževanje.

Da bi uravnotežili proračun, imate na voljo dva pristopa. Eden je rezanje proračunskih izdatkov, drugi povečevanje prihodkov. Kdo bi rekel, da je pri slednjem to mogoče narediti predvsem z rastjo gospodarstva, ampak če smo v preteklih letih kaj videli, je to da  rast gospodarstva ni na prvem mestu. Prav zato imamo v evro območju tako anemično rast, no, v resnici celo stojimo na mestu.  Tako je tudi v Sloveniji.  Evro elite prav bebavo vedno znova ponavljajo, da je nujno znižati proračunske primanjkljaje in se pri tem ne ozirajo na negativne posledice za gospodarsko rast. Zadolževanje je postalo greh držav številka ena, čeprav se države pač vedno zadolžujejo in se tudi v prihodnje bodo in zadolževanje, če ne preseže vseh mej zdravega razuma, niti ni kakšen velik problem. Države, ki so glede na BDP zadolžene mnogo bolj kot Slovenija, delujejo čisto normalno.

Ostaneta nam torej le še udar po izdatkih države, v prvi meri po javnem sektorju in višji davki. Davek na nepremičnine spada med pobiranje denarja, kjer se ga še da kaj dobiti. Imamo še višji ddv, trošarine, vinjete, mogoče kmalu še davek na čist zrak in sončne dni.  Zavedati se moramo, da so državne birokracije pogosto zelo iznajdljive pri izumljanju novih davkov, ki  nimajo nobene zveze s svojim poimenovanjem. Še najbolje bi bilo vse takšne nove dajatve državi poimenovati za krizni davek namenjen manjšanju proračunskega primanjkljaja. Po drugi strani je krčenje števila zaposlenih v javnem sektorju, nižanje njihovih plač, ukinjanje agencij in izpostav in policijskih postaj in sodišč v manjših krajih,  sredstvo za nižanje proračunskih izdatkov. Naivneži radi rečejo, da je država prevelika in pogosto ne ločijo med javno upravo in javnim sektorjem in povsod vidijo le lenuhe, ki živijo na račun gospodarstva. Česar nočejo videti, je da manj sredstev za zdravstvo in šolstvo in sploh v proračunu, pomeni tudi  še slabše delovanje tako zdravstva, kot šolstva in nižanje socialnih pomoči in tako dalje. To, kar vidimo na urgenci v kliničnem centru v Ljubljani, je le ena izmed posledic varčevanja. Še več podobnih udarcev in zdravstvo bo še slabše in čakalne dobe še daljše.

Mimogrede, zasebno šosltvo in zdravstvo problemov državljanov ne bi rešila, le razbremenila bi državo, ki bi vso ceno lahko prevalila na ramena posameznikov.

Pri odhodkih nam ostaneta še poseg v materialne stroške in investicije, ampak slednje bi bilo še najbolj kontraproduktivno, za prvo pa je vprašanje, kako daleč je še mogoče iti. Ne, jasno kot beli dan je, da bo na udaru predvsem javni sektor.

Predsednica vlade Alenka Bratušek je ob razveljavitvi zakona o nepremičninah dejala, da bodo posledice bistveno bolj boleče in manj pravične. Nekateri so to razumeli kot grožnjo arogantne oblasti, toda na žalost so to pač dejstva. Kakor je tudi zavrnitev pokojninskega zakona pod Pahorjevo vlado imela svoje posledice, ne glede na neumestno slavje nasprotnikov, tako bo tudi ta odločitev ustavnega sodišča imela svoje posledice in nobeno zgražanje državljanov tega ne bo preprečilo. Ne, niti revolucija ne.

Moram priznati da davku na nepremičnine nasprotujem in sem vesel, da ga nekaj časa še ne bo. Da si je kdo postavil svojo hišo, je moral davek plačati za vsak zidak, za vsako okno, za vsak najmanjši delež. Zato, ker je žrtvoval del svojega dohodka, ker se je odrekal na drugih področjih, ker je pogosto tudi sam poprijel za delo, bi zdaj moral biti kaznovan? Sporočilo, ki ga oblast s tem pošilja državljanom, je porazno. Namreč, glasi se, da bo vsak, ki se bo odrekal, da bi nekaj imel, na koncu kaznovan z višjimi davki. Zakaj bi se potem kdo še sploh trudil, zakaj ne bi vsega kar sproti zapravil in potem, ko ne bi imel ničesar več, potrkal na vrata države in zahteval socialno pomoč z grožnjo, da bo drugače pač delal nemir? Lastništvo nepremičnin je tudi varovalo, da imajo množice ljudi, ki izgubijo zaposlitev in dohodke, nekje svoj varen pristan, kamor se lahko zatečejo in ne končajo kot brezdomci. Vem, da to nekaterim gre silovito v nos, ker so zaradi tega državljani manj sužnji sistema.

Kljub temu, da sem vesel, da davka na nepremičnine ne bo, vsaj za zdaj ne, kajti slovenske politične elite ga bodo prej ali slej po nareku evropskih gospodarjev že še uveljavile, kakor so tudi reformo pokojninskega sistema, pa se zavedam, da posledice bodo. Ta vlada, ali pa kakšna druga iz vrst ustaljenih političnih strank, bo še naprej skušala zmanjševati proračunski primanjkljaj. Edina razlika bo, po kom bo kladivo padlo bolj. Na eni strani so bolj naklonjeni višanju davkov, na drugi krčenju izdatkov, odvisno od volilne baze pač. Sanjarjenju, da se bomo temu izognili, če bo padla vlada, se moramo izogniti.

Na kratko, ker nam denarja ne bodo mogli potegniti iz enega žepa, bodo skušali  v drugem. Sam bi sicer predlagal, da se država raje sprijazni z višjim zadolževanjem in ne pritiska pretirano na potrošnjo in s tem na gospodarstvo. Na koncu koncev se bomo iz krize rešili le tako, da bomo povečali obseg gospodarstva in s tem pridobili večje prilive v proračun, zaradi česar se bo tudi zadolženost države glede na BDP umirila in čez čas lahko začela padati. Reforma javnega sektorja je  potrebna, da bo deloval bolj učinkovito in za nižjo ceno in v večjo korist državljanov, ampak z glavo v zid se pri tem ni treba zaletavati. Ampak kaj pa jaz vem.