Nič čudnega ni, da ankete javnega mnenja kažejo na prepričljivo zmago SDS in skupne liste NSi-SLS.  Medtem ko na desnici za glasove tekmujeta le dve stranki, je na levici poplava. Nikomur ni mogoče zameriti, če se v vsej godlji ne spozna več, kdo je kdo. Stare in nove stranke se borijo za mesta v evropskem parlamentu in pri tem druga drugi odžirajo glasove. Povrhu se je SD z izbiro neposrečenega kandidata na vrhu svojega seznama ustrelila v lastno koleno. Igor  Lukšič pač ni najbolj karizmatičen politik.

Težko, da se bo v kratkem času, ki nas loči do volitev, še kaj bistvenega spremenilo, zato najbolj kaže na zmago 5-3 za desnico.  Njihovi tekmeci se bodo namreč še sami med seboj tako močno obdelovali, da bi prišli na vrh, da bo to bržkone imelo negativne učinke na njihovo potencialno volilno telo. V resnici desnici sploh ni treba voditi negativne kampanje, ampak mora le mobilizirati svoje privržence, saj bo že tako dovolj pljuvanja.

Pri tem se moramo zavedati, da prepričljiva zmaga SDS in NSi-SLS niti ne pomeni, da je večina volilnega telesa na strani desnice. Ne, na koncu utegne rezultat biti zelo izenačen, kar se tiče seštetih odstotkov, a na levici bodo mnogi preprosto izgubljeni, zaradi česar bodo dobili le malo poslanskih mest. Prav zato ne smemo na podlagi rezultata evropskih volitev sklepati na rezultat predčasnih volitev v Državni zbor, ki jih bomo deležni letos. Tam bo prag za vstop v DZ mnogo nižji in bodo tudi manjše stranke, ki se zdaj prerivajo na levici, lahko uspešne. Možno je tudi, da bo prišlo do povezovanja, potem ko bo dozorelo spoznanje, da tako razdeljen ni mogoče zmagati. Čeprav, slovenska politika je tako polna egoizma, da razumnega sklepanja kompromisov in iskanja primernih kandidatov, ki niso predsedniki strank sami, ni pričakovati.