K temu nimam nič dodati:
Potreba po lustraciji leta 1991, neposredno ob prehodu iz enostrankarskega v demokratični sistem, ni bila tako aktualna in vroča, kot je danes, skoraj četrt stoletja pozneje. To je nelogično že z vidika osnovne biološke zakonitosti, kot je povprečna dolžina človekovega življenja, se pa v slovenskem javnem in političnem diskurzu še preveč rado zgodi. Današnji štiridesetletniki, ki so po nekem logičnem poteku stvari tisti, ki prevzemajo najpomembnejše položaje v politiki, državni administraciji, gospodarstvu, pa tudi sodstvu, so bili leta 1991 še ne ali pa komaj polnoletni.
…
Medijska lustracija sodnic in sodnikov se je začela v tedniku, ki je promotor desnega političnega pola. Sodnico B. K., štiridesetletnico, so obdolžili, da sama ne piše sodb, ki jih razglaša, saj da to zanjo opravlja neki shadow writter, na neznanem naslovu v ljubljanskih Murglah, kot dokaz pa so ponudili dejstvo, da iskalnik Google njeno ime povezuje z besedno zvezo Kučanov klan. Isti tednik je svoj lustracijski feljton nadaljeval z natančnim seciranjem družinskih in prijateljskih vezi sodnic in sodnikov točno določenega senata višjega sodišča v Ljubljani, ki naj bi tudi, po principu »vtakni prst v morje in povezan boš s celim svetom«, dokazovale njihovo povezanost, če ne že z ljubljanskimi Murglami, pa vsaj z ljubljanskim magistratom.
…
Vsem zgoraj navedenim sodnikom, ki so se znašli na muhi medijskih lustratorjev, je namreč skupno to, da so prav oni tisti osmoljenci, ki so ali pa zagotovo še bodo v reševanje dobili kazensko zadevo zoper bivšega predsednika vlade, sedanjega šefa opozicije in njegove pajdaše.
Jinov svet 