Mesto Pompeii je bilo v letu 79 našega štetja pomembna naselbina v rimskem imperiju z okoli 20000 prebivalcev. Tam so torej živeli številni, ki so tistega usodnega dne, ko se je nad njimi zbudila gora, šli po svojih opravkih, kakršni so že bili.

Razumem, da si je težko predstavljati življenja drugih ljudi, tako oddaljenih časovno, živečih v drugačni kulturi, z drugačnim jezikom, navadami, političnim sistemom. A bili so vendarle tudi ljudje s svojimi tegobami in veselji, s strahovi in upi. Tisti dan, ko je prišla smrt, so tu in tam kakšno misel namenili tudi prihodnosti, dnevom ali letom, ki so še imela priti. Pa jih ni bilo več. Izbruhnil je Vezuv in cvetoče mesto spremenil v pokopano domovino duhov. Večina prebivalcev je umrla in vsebina gore, pepel in kamenje, ga je pokrila, da je povsem izginilo z obličja zemlje.

Šele mnoga stoletja kasneje so mesto začeli ponovno odkrivati in se je prav zaradi posledic vulkanskega izbruha izkazalo za čudovito najdišče, saj je bilo mogoče odkopati stavbe in ulice in mnoga ohranjena trupla nesrečnežev, ki so umrli že davno tega. Resnično so Pompeii postali turistična atrakcija, ki si jo je vredno pogledati. Človeka presenetijo s svojo veličino in možno je uzreti obrise rimskega genija, ki je v tistih časih vladal Sredozemlju. Možno pa je tudi razmišljati o minljivosti človeškega življenja.

Vse stvari pod soncem so minljive. Celo civilizacije, ki se na svojem vrhuncu bleščijo pod soncem in svoje vojske pošiljajo na same konce sveta. Tega se moramo zavedati tudi v teh časih, ko se zdi, da je človeštvo neznansko mogočno.