V konfliktih, kakršen je ukrajinski, je za zdravo analizo najbolje narediti korak nazaj od čustvenega izsiljevanja in moraliziranja in si pogledati osnovne interese sil v in zunaj države. Kar dobimo v Ukrajini, je spopad Rusije in zahoda, ki se napaja na notranjih delitvah v državi v precej slabem stanju, tako gospodarsko, vojaško, kot tudi politično.

Glavna in najpomembnejša delitev v Ukrajini je znana že dolgo. Na eni strani imamo prozahodni zahod, na drugi proruski vzhod. Država ni enotna, v njej se spopadata ukrajinski nacionalizem, iz katerega se napajajo tudi fašistične sile in rusko govorečo prebivalstvo juga in vzhoda, ki je navezano na Rusijo. Država je bila v zadnjih dveh desetletjih vodena zelo slabo, narasla je neenakost med oligarhijo in množicami, razširila se je korupcija, gospodarsko je stala na mestu. Napetosti so se krepile in razdeljenost in slabo stanje v državi je zobe pokazalo že pred desetlejem, za časa oranžne revolucije. A na dan je najbolj izbruhnilo potem, ko je bil predsednik Viktor Janukovič postavljen pred zid in je moral, da bi rešil državo, podpisati sporazum ali z Rusijo, ali z EU. Sprejel je boljšo, rusko ponudbo, s čimer je v tek pognal velike sile, ki so Ukrajino na koncu pahnile v državljanjsko vojno.

Kakšni so interesi? Vzhodno evropske države, kakršna je Poljska, želijo Ukrajino videti čim bolj integrirano v zahodne povezave, s čimer bi svojemu zgodovinskemu nasprotniku, Rusiji, omejile možnost vplivanja na evropske zadeve, sploh pa poseganje v njihovo suverenost. Ukrajina, recimo kot članica NATO pakta, bi morebitno vojno fronto, odmaknila daleč proč od Poljske, čeprav po drugi strani ne bi veliko koristila baltskim republikam.

ZDA razumejo, da iz leta v leto izgubljajo del svoje nekdanje prevlade. Same ne morejo več nadzorovati celotnega planeta, kakor so to počele zadnji dve desetletji po propadu Sovjetske Zveze. Zato zdaj potrebujejo zaveznike, na eni strani proti Kitajski, na drugi proti Iranu, v Evropi proti Rusiji. Ustvariti sovražno razpoloženje med Rusijo in evropskimi državami, pomeni okrepiti ameriški vpliv, saj bodo ZDA lahko nastopale kot vodilna zunanja sila, ki bo načelovala evropskim silam, namenjenim izolaciji Rusije. Za ZDA je Ukrajina strateško pomembna kot bodež usmerjen v ruski trebuh, nenehen vir konfliktov, ki bo marionetno ukrajinsko oblast držal na vajetih, Evropejce pa podrejene.

Rusija si težko privošči sovražno Ukrajino na svoji meji. Res je, da prihaja do preusmeritve proti vzhodu in da si Rusija išče novih tržišč in zavezništev po svetu, od Kitajske, Indije, Brazilije in tako naprej, a še vedno je in kar nekaj časa še bo, navezana na Evropo. Prav tako po vseh letih okrevanja država še vedno ni vojaško in gospodarsko dovolj močna, da bi lahko ob prisotnosti ameriških vojaških oporišč, ali vsaj večjih sil svoražne Ukrajine na svoji meji, kar zamahnila z roko. Zato želi Ukrajino v svoji interesni sferi in če to ni mogoče, vsaj razdeljeno in šibko. Še en premislek Rusijo sili k vmešavanju v Ukrajino. Namreč, glede na preteklo delovanje ZDA in zahoda, je neizbežno, da po Ukrajini za rušenje pride na vrstu oblast v Belorusiji in so zatem na vrsti poskusi čim bolj destabilizirati razmere v sami Rusiji.

V Ukrajini poteka tako boj med centralno oblastjo in separatisti, kot med zahodom in Rusijo. Rusija si je kot tolažilno nagrado že pridobila Krim, a je podpirla tudi upornike v Donecku in Lugansku. Zahod je in bo še podpiral centralno oblast. Toda razmere se slabšajo za separatiste, ki so se pred časom umaknili iz Slavjanska, da bi okrepili svoje glavno področje delovanja med mestoma Doneck in Lugansk. Res je, da so uspeli velike ukrajinske sile ujeti med svojimi položaji in rusko mejo, od koder prihajajo poročila o velikih ukrajinskih izgubah, toda na drugi strani imajo le te premoč v številu mož in v tehniki, zaradi česar vedno bolj stiskajo obroč okoli dveh najpomembnejših trdnjav upornikov. Ob trenutnih razmerjih sil, je le vprašanje časa, kdaj bodo separatisti poraženi. Podpora s prostovoljci in opremo iz Rusije tega ne bo preprečila.

Bojišče

Kar je torej pred nami, je premislek v Kremlju, ali je na vrsti vojaško posredovanje v Ukrajino, ali izdaja proruskih separatistov, ki so se uprli tudi zato, ker so verjeli, da jim bo Rusija po dogodkih na Krimu priskočila na pomoč. Do odločitve bo verjetno prišlo v zelo kratkem času, v dveh, treh tednih.

Obstaja seveda še ena smer razmišljanja, torej da bodo Rusi pustili, da ukrajinska centralna oblast povozi separatiste in potem počakali, da gospodarsko stanje in ‘zdravila’ zahodnih sil v obliki privatizacije in krčenja proračunskih izdatkov, na ulice zopet spravijo nezadovoljne Ukrajince. Ta možnost je po mojem malo verjetna. Namreč, zahodne sile bodo raje, kot bi to dovolile, kupile socialni mir v Ukrajini, četudi bodo potem države, kot je Slovenija, morale tja pošiljati pomoč. Po drugi strani bo centralna oblast lahko z vsem nasiljem zatirala proteste, saj bodo zahodni množični mediji z veseljem zatisnili oči in pozornost preusmerili na kaj drugega.

Vladimir Putin je pred težko odločitvijo. Ostati pasiven pomeni izgubiti Ukrajino in na svoji meji videti prozahodno sovražno državo. Pustiti upornike na cedilu ne pomeni le izdaje, ki mu jo bodo mnogi zamerili in s tem zmanjšali njegovo priljubljenost doma, ampak še več težav v prihodnosti, ko bodo ZDA začele rušiti oblast v Belorusiji in delati na ‘spontanih’ protestih v Rusiji, medijska propaganda pa bo delala na tem, da se Rusijo čim bolj izolira. Intervenirati v Ukrajino pomeni vojno, ki utegne ogroziti sodelovanje s številnimi državami, ki so za ruski razvoj ključnega pomena. Ne z Evropejci, ampak v latinski Ameriki, z Indijo in tako naprej. Pomeni tudi nameniti velika sredstva za vojno in potem za nadzor nad osvojenimi področji, sredstva ki bi jih bilo mnogo bolje nameniti v krepitev ruskega gospodarstva ali vsaj v modernizacijo ruskih oboroženih sil. Ostaja še pereče vprašanje, kje se ustaviti. Vzeti samo Doneck in Lugansk, ustvariti kopenski most do Krima, iti do Odese in Harkova, ali celo do samega Kijeva?

Odločitev je težka, a sprejeta bo kmalu.