Ob dogodkih v Ukrajini in v Gazi, se v Iraku dogaja še ena pomembna zgodba, ki pa ne dosega veliko pozornosti, niti se z njo mednarodna skupnost ne ukvarja niti približno toliko. To so neuspehi iraških oboroženih sil, krepitev skrajnežev in njihova strahovlada.

Morebiti je razlika v ravni poročanja medijev predvsem v tem, da tam v sestreljenih letalih ne umirajo zahodni državljani, rakete ne letijo nad izraelsko civilno prebivalstvo, po porazu v iraški vojni pa javnost predvsem v ZDA nima več želje po novih vojni. A če kaj, se je skrajna skupina ISIS v Iraku v preteklih mesecih izkazala z neverjetno brutalnostjo in zagrešila številne zločine. Razlogov za vojaško pomoč, zgražanje, celo posredovanje, bi v Iraku bilo mnogo več, kot je razlogov za grožnje s sankcijami Rusiji, ker se del prebivalstva Ukrajine z orožjem upira novim oblastem v Kijevu in se želi odcepiti.

V Mosulu, drugem največjem iraškemu mestu, je leta 2003 živelo 60000 kristjanov. Njihovo število se je do letos skorajda preplovovilo na 35000, a po ultimatu skrajnežev, da se morajo ali spreobrniti, ali plačati davek, sicer bodo pobiti, so vsi zapustili mesto.  Po pokolih zajetih iraških vojakov so to grožnjo vsekakor vzeli resno. Če kdo, potem so tu skrajneži sposobni ubiti na tisoče ljudi.

Na vzhodu Sirije in severozahodu Iraka je nastala nova, nevarna  tvorba, ki ima na razpolago dovolj resursov, da se lahko obdrži še veliko časa. Talibanski Afganistan z nafto, če želite.