Zdi se, da je v naravi mnogih ljudi, da se sčasoma začnejo zapirati vase. Nekateri temu rečejo staranje. Nastopi trenutek, ko se vse novo zazdi težko, bodisi da gre za učenje novih veščin, spoznavanje novih ljudi, krajev, navad. Gre še celo tako daleč, da niti nove oblike glazbe ne gredo več v uho, da se spreminjanje mode zdi kot izraz mladostne norosti, nove tehnologije pa so nekaj, kar uporabljajo drugi, mlajši.

Tako lahko dobite človeka, ki okostenel vztraja v svojem vsakdanu, ki si je vsa mnenja že izoblikoval in ga nič več ne premakne. Nekateri gredo tako daleč, da svet okoli sebe spremljajo le še po nekaj kanalih, na katere so navajeni, bodisi da gre za množične medije, bodisi za ljudi, na katere so navezani. Najde se celo kdo, ki medije povsem izklopi in živi v svojem svetu.

Podobno kot za posameznike, lahko velja tudi za večje skupine ali celotne družbe. Nekatere so vase zaverovane po letih uživanja na višku moči. Ne potrebujejo nikogar, od nikogar se tudi ničesar ne morejo naučiti. Druge spet se zapirajo vase iz strahu pred grožnjo od zunaj, pred navadami in vrednotami, ki vdirajo v njihov mali svet in za katere menijo, da so pot v uničenje njihove identitete.

Čeprav takšno razmišljanje zna voditi v občutek varnosti, ko se vse tuje zdi zelo daleč in je vsakdan predvidljiv pa s seboj nosi tudi velike nevarnosti. Ljudje, ko dosežejo neko starost, prej kot zaradi pomanjkanja sposobnosti in energije, zaradi nekega strahu in navajenosti na staro, niso več pripravljeni na učenje novih veščin. Če izgubijo zaposlitev, ker je njihova industrija zaradi spremenjenih razmer propadla, zelo težko najdejo novo. Ne le zaradi starosti in zadržanosti delodajalcev, ki imajo raje mlajše zaposlene, ampak tudi zato, ker se bojijo pogledati izven tega kar že znajo, na nova področja.

Tudi države se pogosto znajdejo v takšnem položaju. Kitajska je bila dolga stoletja mogočna sila, s katero majhne evropske države niso mogle tekmovati. Njeno gospodarstvo je bilo večje od vseh drugih, prebivalstvo tudi. A medtem ko so Evropejci silovito napredovali, tudi zato, ker so bili v nenehni tekmi drug z drugim in ker so bili pripravljeni sprejemati znanje z vseh vetrov, je Kitajska zastala. Ko je prišlo do neposrednega spopada, se je izkazalo kako nevarno je biti šibkejša stran v našem izrazito tekmovalnem in pogosto nasilnem svetu.

Prav zato je nujno odpreti okna in dopustiti prepih. Vsega starega seveda ne gre zametovati, a zavoljo tradicije tudi ni pametno odklanjati vsega novega. Potrebno je ravnotežje. Toda če kaj, je vedno bolje pretiravati v smer sprejemanja novosti, kot ohranjanja starega. Svet ni prizanesljiv s tistimi, ki ne zmorejo tekmovati.