Voditelj Al Kaide, Osama bin Laden, je imel po napadih enajstega septembra, neverjetno moč. Kot se je sam izrazil, je lahko na najbolj daljni konec sveta poslal dva mudžahedina s tkanino, na kateri je bilo napisano Al Kaida in ameriški imperij je tja napotil svoje vojske. Zdaj, več kot trinajst let pozneje, se zdi, da pripadniki skrajne skupine Islamska Država, ki so na vzhodu Sirije in zahodu Iraka, ustvarili novo državno tvorbo, ki je sicer nihče ne priznava, z obglavljanjem zahodnih novinarjev, skušajo zahodne sile na podoben način znova zvabiti v Irak.

Prav o tem v The Huffington Post piše Matthew Hoh. Pozornost nam usmerja v preteklost, ko so marca 2004 uporniki v zasedi ubili štiri ameriške pogodbenike in jih potem iznakazili in obesili na most čez reko Evfrat. ZDA so na to reagirale predvidljivo, z ofenzivo, ki je posledično povzročila še mnogo več gorja in lažjo mobilizacijo upornikov.

Zdaj, v letu 2014, lahko slišimo odmeve dogodkov izpred desetih let:

The Islamic State, like al Qaeda, requires the United States to serve as a villain in order for the Islamic State to receive manpower, logistics and financial support from Sunni Muslim communities. Additionally, an American military re-entry into the Iraqi Civil War in support of Shia and Kurdish factions, without lasting and serious political concessions from Baghdad towards Sunni grievances, will worsen the same political disenfranchisement and sense of existential danger that has pushed the Sunnis to align with the Islamic State. In the short-term American bombs may hurt the Islamic State, but in the long-term it is what they need and want.

The Islamic State is a parasite of war. Its members and its narrative need war for their personal, organizational and ideological validation and success.

Hoh meni, da je edini način, kako poraziti IS, ostati oa obrobju vojne. Da je IS, kot parazit vojne, odvisna od zunanjega, predvsem ameriškega posredovanja in da bo brez tega prišlo do notranjega sporazuma. Je temu res tako? Si lahko zahodne in regionalne sile privoščijo stati ob strani, ko resnično pošastna tvorba v dveh državah ubija na tisoče ljudi? Vsekakor težko vprašanje. Največja težava je, da ni dobre izbire, da je vsako dejanje lahko pot do še večjih težav, tako obširnejše vojaško posredovanje, kot stanje na obrobju. Na koncu koncev je zasedba Iraka leta 2003 in padec Sadama Huseina skozi desetletje pripeljala do zmagoslavja skrajnežev. Pa je bil Husein nedvomno krvav diktator, za katerim ni bilo potočenih veliko solz, ko so ga na koncu usmrtili.