Tomaž Pangeršič v Delu priše o tem, kako pri nas lahko družno sodelujemo le pri uničevanju nečesa novega, pri čemer s tem novim misli predvsem na Cerarjevo politično stranko, ki se že zelo hitro ubada s težavami instant stranke, nepreverjenimi kadri. Pri tem se tudi sam poslužuje istega načina poniževanja tistih, ki mu niso všeč, česar obtožuje nasprotnike SMC, da ne govorimo o tem, kaj si misli o pripadnikih slovenske politične desnice. Kar je povsem razumljivo, saj naš politični sistem, razbit na politične stranke in razne interesne skupine, nenehno proizvaja prav takšno razmišljanje.

Strinjam se, da je kritizerstva v slovenskem prostoru preveč. Ljudje večinoma reagirajo čustveno, ne racionalno, pripravljeni so tudi zanikati, da je črno črno in belo belo, podatki jih ne zanimajo, so ujetniki lastnega sovraštva. Bivša predsednica vlade, Alenka Bratušek, je že čist primer tarče takšnega sovraštva. Nič posebnega ni bila na čelu vlade, le ukaze od zunaj je izpolnjevala in uspelo ji je, pa če je to komu prav ali ne, slovensko ladjo rešiti pred brodolomom. Ki je bil tik pred vrati. Končala je z gospodarsko rastjo, za silo popravljenimi financami in padajočo brezposelnostjo. Vse preverljivi podatki. Kljub temu je zelo malo ljudi, ki bi ji to priznali. Čustva so premočna.

Toda po drugi strani obstajajo tudi razlike v interesih, pogledih na svet, zaradi česar prihaja do sporov. Pangeršič se spravi na DESuS in Združeno Levico, ki zastopata svoje volivce in sta zaradi tega sposobni reči tudi ne, če mislita, da bo kakšna poteza tem volivcem škodovala. Karel Erjavec je sposoben celo rušiti vladajoče koalicije. Pri tem v resnici ni neracionalen, ni klovn, ampak brani svojo volilno bazo, ta pa ga zatem nagrajuje. Mnogi niso tako naivni, da bi verjeli, da bo sekanje po pokojninah kakorkoli koristilo upokojencem, ampak bo šlo le za trasfer v druge žepe. Še več, marsikateri starejši volivec se bo vprašal, kaj bo njemu dolgoročno koristila pokojninska reforma, celo nižanje pokojnine. Tudi če bi verjel, da bodo zato pokojnine v prihodnosti višje, sam tega ne bo več dočakal in po življenju dela, bi se mu zdelo neracionalno odrekati za večje možnosti mlajših. To ni čustven premislek, ampak povsem racionalen.

Po drugi strani je jasno, da bo Združena levica Cerarju rekla ne, saj bo ta le nadaljeval tam, kjer je Alenka Bratušek nadaljevala, potem ko je prevzela od Janeza Janše. S privatizacijo, krčenjem izdatkov za javni sektor, nižanjem proračunskega primanjkljaja, uvajanjem davka na nepremičnine. V Združeni levici ne verjameo, da bo to imelo uspeh. Zakaj bi kdo podprl nekaj, za kar ne verjame, da bo imelo uspeh? Bilo bi povsem neracionalno. Zaradi neke enotnosti? Pa kaj še.

In napadi na SMC?

Taisti mediji in mnenjski guruji, ki so pred časom vodili prej omenjene visokoleteče razprave, se danes nad mandatarjem zgražajo in ga obsojajo moralne teologije. Še več, ta trenutek je osnovna os delovanja medijev in dežurnih pametovalcev, kako na čimbolj nazoren način raztrgati novoustanovljeno vlado. Temu javnemu linču so se seveda pridružile tudi številne politične stranke.

Glejte, ni treba biti posebej pameten, da veš da bo na hitro ustanovljena politična stranka v svoje vrste dobila tudi marsikatero gnilo jabolko. Kar zna predsednika stranke, ki se skuša prodati kot čist človek, boleti še mnogo bolj kot kakšnega kandidata za župana, ki ima veliko dela z različnimi obtožbami. Volivci so mu pač zaupali, ker so upali, da je pošten, da je takšna tudi njegova stranka. Ko so izbirali med učinkovitostjo in neoporečnostjo, so izbrali neoporečnost. Ko vidijo, da se jim je upanje izjalovilo, so pač razočarani. Ko slišijo, da je kandidat za župana drugega največjega mesta v državi lagal o svoji preteklosti, seveda na stranko, iz katere izhaja, pade senca dvoma. In se začnejo kritike. Tudi iz medijev, ki brez tega tako ne morejo preživeti.

Na nek način je tako tudi prav. Če nekdo hoče prevzeti oblast in potem ustrezno vladati, si mora pravočasno zgraditi strukture politične stranke, s pomočjo katere bo lahko izvajal svoj program. Potrebuje ne le kandidate za ministre in predsednika vlade, ampak tudi kandidate za poslance, župane, občinske svetnike in tako dalje. Če tega ni sposoben narediti, če se s pomočjo medijev, nekaj sreče in instant stranke presenetljivo zavihti na oblast, potem se moramo vprašati, kako bo takšen sploh vladal.

Možnost kritike je eden izmed temeljev političnega sistema, v katerem živimo. Vsak je upravičen do nje, avtor tega bloga, Tomaž Pangeršič, najbolj znan zapornik v državi, člani političnih strank, novinarji in tako dalje. Eden izmed temeljev tega političnega sistema je tudi možnost boja za lastne interese, zaradi česar tudi dobimo različne politične stranke ali neodvisne kandidate, ki se pogosto zavzemajo za povsem različne stvari. Enotnost je v takšnem sistemu zato iluzija. Seveda si vsak misli, da je tisto, kar sam zastopa, edino modro in vse drugo zgrešeno, a prej ali slej se mora sprijazniti z različnostjo in pride do kompromisov, če pa to ni možno, tisti, ki ima večino, prevzame odgovornost, medtem ko tisti, ki je nima, čaka na možnost, da bo sam prišel na oblast in izvajal svoj program, medtem pa bo kritiziral odločitve vladajočih. Na kratko, imamo vladajočo koalicijo in opozicijo.