V veliki gospodarski krizi, ki je prizadela večino držav stare celine, je Nemčija kljub minimalni rasti uspela okrepiti svoj položaj znotraj Unije in evro območja. Glavni konkurenti so jo odnesli slabše, predvsem Italija in Francija. Države obrobja so postale še bolj obrobne, Poljska, ki je ves čas rasla pa je še vedno preveč revna, sploh pa nima prebivalstva, da bi imela večjo težo. Edina omembe vredna sila, ki lahko uravnoteži nemško prevlado, je Velika Britanija.

Ne le, da ima ta država spodobno gospodarsko rast, ima tako prebivalstvo, kot tudi vojaško moč in dober zgodovinski položaj enega najpomembnejših zaveznikov ZDA. In prav ta država že dolgo pogleduje proti izhodnim vratom iz Evropske Unije.

Zadnji šok za Britance, ki tako nimajo dobrega mnenja o Bruslju, je račun v višini 2,1 milijarde evrov. ki bi jih naj Velika Britanija EU plačala dodatno. Čeprav je treba izjave vodilnih britanskih politikov o podpori referendumu o izstopu iz EU in samemu izstopu jemati s ščepcem soli pa obstaja možnost, celo velika, da Britancem v naslednjih letih ali desetletjih resnično prekipi in Unijo zapustijo. Na koncu koncev lahko pride celo do sprememb v strankarskem razmerju moči, če evroskeptična UKIP še pridobi na podpori in se med konservativci pojavi dovolj ljudi pripravljenih resnično zaloputniti vrata evropskemu povezovanju. Še sploh, ker je Unija, evro območje še posebej, gospodarski bolnik, ki iz leta v leto izgublja na svojem pomenu v globalnih razmerjih.

Nemška kanclerka, Angela Merkel, je po drugi strani pripravljena sprejeti britanski izstop iz Unije, če bo ta država skušala omejevati prost pretok ljudi, predvsem imigrantov v iskanju zaposlitve, ali celo življenja od socialne pomoči. Kot številne druge bogatejše države v EU, ima tudi Velika Britanija problem s svojo privlačnostjo za številne tujce, kar med domačim prebivalstvom zbuja nelagodje, sploh pa je priročna tema za razne populizme.

Nemčija bi z izstopom Velike Britanije iz EU samo še pridobila na moči znotraj njenih institucij, ki so sicer slabo organizirane in vodene, tako da je težko vedeti, kdo plača in pije in smo soočeni z velikim birokratskim strojem, nesposobnim soočanja s problemi modernega sveta. To, da v Evropski komisiji sedi kar 28 komisarjev, nam pove marsikaj.  Moči držav članic nikakor ne gre podcenjevati, kljub počasnemu zraščanju v močnejšo Unijo in Nemčija je kot gospodarska velesila in centralna država ključna za njen razvoj. Bati se je, da bo brez prave konkurence slej ko prej postala dominantna sila, hegemon, kateremu se bodo morali vsi drugi priklanjati, z izjemo Francije morebiti. Sploh za države, kakršna je Slovenija, ki nimajo ne prebivalstva, ne ozmelja, ne resursov, kaj šele vojaške in gospodarske moči, je to zelo nevarno, saj lahko končajo kot periferne kolonije močne Nemčije. Če hočete, obstaja grožnja, da bo Nemčija skozi Unijo uresničila svoje stare želje po stvaritvi imperija, neke vrste razširjene Mitteleurope. Ta imperij ne bo vojaški, ampak gospodarski in podprt s skupnimi institucijami, ravno dovolj močnimi, da pod nadzorom držijo periferijo in preveč šibkimi, da bi lahko ta periferija s povezovanjem skoznje dosegla kaj v svojo korist. Če se zgodi še kakšna drobitev evropskih držav zaradi teženj po neodvisnosti, recimo v Španiji in Italiji, se moč Nemčije samo še poveča.

Za države, kot je Slovenija, je prisotnost Velike Britanije v Evropski Uniji zaželjena, če ne celo nujna. Če Britanci gredo, je potreben premislek, ali morebiti ne bi bil bolj primeren obstoj zunaj Unije in iskanje zavezništev, ki nam bodo omogočila neodvisnost. O tem bi seveda morali razmišljati že zdaj, ne tik pred zdajci. Prav Slovenci bi se morali zavedati, da nobena povezava ni večna in da znajo razpadi in preurejanja razmerij moči biti zelo grdi, celo krvavi.