Ko sem danes hodil po mestu, sem opazil brezdomca in misli mi je zaneslo k vprašanju, kako takšnim ljudem pomagati. Dejansko imate dva pristopa. Eden je neposreden, da mu kaj daste, mogoče denar, da mu sami skušate pomagati, kar se zna tudi slabo končati, saj marsikdo noče pomoči, še manj pa kakšnega sendviča. Drugi je bolj obsežen, da za takšne ljudi skrbi celotna družba, ali preko države, njene socialne pomoči, ali preko zasebnih humanitarnih organizacij. Sam sem mnenja, da čeprav je prvi pristop lep, nima kakšne večje možnosti izkoreniti revščino in je zato treba delovati skozi družbo, predvsem poskrbeti, da ima država primerne institucije za takšne težave. Ko gremo naraven celotnih držav ali območij, ki se utapljajo v revščini, so takšne institucije potrebne na globalni ravni.

Ampak, mar lahko revež komurkoli pomaga? Zagotovo, vsi poznamo zgodbe o ljudeh, ki so sami doživljali pomanjkanje, a so vseeno bili sposobni priskočiti na pomoč drugim, medtem ko so bogatejši raje gledali proč. Toda plemenit revež je še vseeno omejen v svojih zmožnostih, medtem ko lahko bogat človek da veliko več, tudi če od svojega bogastva da zelo majhen delež.

Pred dnevi je višje sodišče v Celju razveljavilo sodbo proti ekonomu mariborske nadškofije, Mirku Krašovcu. Kraševec je od vsega začetka trdil, da je grešni kozel v zgodbi, ki je vrgla tako slabo luč na mariborsko nadškofijo, da so jo opazili vse do Vatikana in zaradi česar je bil potem obglavljen vrh slovenske RKC. Ne ustavljajmo se pri podrobnostih tega sojenja, niti pri milijonih, ki so izpuhteli, ampak se ustavimo raje pri nasprotju med bogato in revno cerkvijo.

RKC mnogi obtožujejo, da je bogata in bi s svojim bogastvo lahko nahranile množice revežev. Delno je to seveda res. Po drugi strani je pa tudi tako, da je v lasti zakladov in stavb, ki imajo sicer na zunaj veliko vrednost, predstavljajo pa tudi velike stroške. Mogočen cerkve so že veliko vredne, a se jih po drugi strani niti ne da prodati. Kakorkoli, v sami RKC obstajata dve struji, ena, ki si želi mogočno, bogato cerkev, ki lahko vpliva na dogajanje v družbi in pomaga ljudem, na drugi so tisti, ki si želijo revno, ponižno cerkev, ki tudi pomaga ljudem, a se spušča med njih v svoji ubožnosti. Z zadnjim papežem je večjo moč dobila druga struja, v Sloveniji se pa to izkazuje z izbiro novega ljubljanskega nadškofa.

Večina ima simpatije pri revni cerkvi, toda če pomislimo racionalno, lahko tudi razumemo željo po bogati cerkvi. Iz zornega kota človeka znotraj RKC, je lahko bogata cerkev pozitivna sila, ki lahko daje od svojega obilja. Ne moremo kar na slepo trditi, da gre za sebičnost in požrešnost, ki si želi nakopati čim več materialnih dobrin. Te materialne dobrine so lahko uporabljene ne le za 20000 evrov drago kopalno kad in razvratno zapravljanje, kot pri nekem nemškem škofu, ampak tudi v bolj pozitivne namene. Seveda pa zna biti pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Ni moj namen soditi o dobrih ali slabih namenih članov slovenske RKC, ko so se kakor večina slovenske in svetovne družbe podali na pot iskanja dobičkov, ki se je potem tako klavrno končalo ne le za njih, ampak še za mnoge druge. Ob vsem hrupu pozabljamo, da je zgodba mariborske nadškofije v resnici povsem običajna zgodba o propadu v časih gospodarske krize. Le vprašanje se mi postavlja, ali je res tako napak iskati moč in bogastvo, da bi s tem potem lahko pomagali drugim. Iz šibkosti namreč težko pride veliko pomoči, tudi če volja je.

To ne velja le za RKC, seveda, ampak tudi za posameznike in celotne države. Revne države težko skrbijo za svoje državljane, medtem ko imajo bogate in mogočne za to več možnosti.