V Reporterju Bernard Brščič slika prepad med zahodno civilzacijo in islamizmom, ki je zanj totalitarizem in ‘glavni izzivalec liberalno-demokratske ureditve.’

Upoštevajoč njegove posledice, islamizma ne morem opredeliti drugače kot duhovno patologijo, osnovano na izrojeni teologiji, ki vzpostavlja disfunkcionalno, zahodni civilizaciji tujo kulturo. Disfunkcionalno v ekonomskem, političnem in socialnem smislu. Za potrditev teze o disfunkcionalnosti zadošča vpogled v Razvojna poročila OZN. Islamske države so na repu držav po BDP, pismenosti, doseženi stopnji izobrazbe, pričakovani življenjski dobi, umrljivosti dojenčkov, številu prijavljenih patentov itd. Paradoks, na eni strani imamo verstvo, ki je civilizacijsko paralizirano, a po drugi v stremljenju po širitvi in podrejanju vsega izjemno živo.

Rahlo žaljivo, mar ne? Problem je že v tem, da imamo prestavljene preveč jasne črte razdora med zahodom in ‘njimi’. Kdo so ti islamisti? Vsi muslimani? Suniti? Šiiti? Arabci? Indonezijci? Ne obstajajo, tako kot v zahodnem svetu, tudi v državah, ki se imenujejo za večinsko muslimanske, razlike med posamezniki? Ni v Egiptu liberalne mladine ali v Turčiji sekularnih sil? Ni celo v Iranu površnih muslimanov, ki delajo vse, da bi omejli moč teokratske države nad njihovimi življenji? Ni v Saudski Arabiji žensk, ki se ne strinjajo s tem, da niti vozniškega dovoljenja ne bi smele posedovati? Če lahko rečemo, da ima Brščič prav, da obstaja razdor med zahodnim svetom, ki spet ni čisto homogen, in med skrajneži v muslimanskem svetu, ki hočejo svoje poglede na svet vsiliti vsem drugim, dela napako v tem, da nikjer ne poudari razlik. Da torej slika sovražnika kot legije orkov, s katerimi ne more biti pogajanj.

Res je, s skrajneži kakšrni so pripadniki Islamske države ne more biti pogajanj. Toda to ne pomeni, da so zaradi tega kar naenkrat vsi muslimani sovražnik. Da se moramo bati invazije, ki nas bo spremenila v Euroarabijo in uničila liberalni red, v katerem živimo. Zavedati se moramo, da nevarnost širjenja skrajnežev vsekakor obstoji in da se je proti njim nujno boriti, da se je treba boriti za vrednote odprtosti, svobode mišljenja, govora, demokracije, enakopravnosti moških in žensk, ločitve države in religij, da pa zaradi tega ni treba za sovražnika spoznati kar vseh pripadnikov neke religije.

Izziv obnove kalifata in širitev Islamske države sta priložnosti za ponovni razmislek o naši identiteti. Liberalna ureditev zahteva, da so vse vrednote enakovredne, država pa naj bi do vseh ohranjala kulturno in moralno ekvidistanco, vladala naj bi moralni relativizem in multikulturnost. Takšno videnje je utopično, vrednotni konflikti so nezanikljiva značilnost moralnega sveta. Ravno moralni relativizem in multikulturnost sta Zahod pripeljali na rob civilizacijskega propada. Rešitev je v opustitvi moralnega relativizma in naziranja, da so vse kulture enakovredne. Niso. Liberalna ureditev je najboljši izmed možnih svetov. A utemeljena mora biti na absolutnih vrednotah, ki presegajo raven posameznika. Te pomenijo individualne pravice in svoboščine (svobodo govora, svobodo političnega združevanja, svobodo veroizpovedi, pravico zasebne lastnine) in ne morejo postati del moralnega diskurza, so univerzalni temelj kakršnekoli zastavitve dobrega življenja. Z netolerantnimi ideologijami, ki spodkopavajo ta minimalni skupni imenovalec odprte družbe, bi bilo treba postopati, kot jim pritiče, netolerantno.

Se strinjam, da demokracija v svoji ihti zadovoljiti zahteve tudi najbolj nedemokratičnih skupin, lahko naredi samomor. Napačno je tudi večno iskanje enakovrednosti različnih vrednostnih sistemov. Ne, če v nekaj verjamemo, se za to moramo tudi boriti. Borimo se pa lahko tako, da najprej vztrajamo v spoštovanju vrednot, na katerih je zrasla, ali jih skozi revolucije osvojila zahodna civilizacija. Ostati moramo odprti tudi za muslimane, le da ne smemo tolerirati skrajnežev. Proti tem mora nastopati država z vsemi svojimi obveščevalnim in represivnimi organi. Paziti pa moramo, da ne postanemo talci delitev, da nismo ujetniki črno belega slikanja sveta, ki onemogoča, da bi mi s svojo vztrajnostjo in odločnostjo vplivali na spremembe med muslimani, s katerimi bi se ti lažje vključevali v družbe, v katere so prišli kot tujci. To ne velja samo za muslimane, seveda, ampak za vse, ki prinašajo svoje vrednostne sisteme, ki prinašajo k nam svoj svet. Gre za asimiliacijo, za talilni lonec, ki mora skrbeti, da naše družbe ne razpadejo ne preštevilne skupine, ki živijo ena mimo druge.