Na nek način so bili včerajšnji dogodki v Rusiji naravnost epski, kot iz kakšnega filma ali iz antične zgodovine. Pretresli so Rusijo in se končali na nepričakovan način. Zahodni politiki in novinarji in razni strokovnjaki seveda ves čas pojma niso imeli, kaj se dogaja, čeprav bodo zdaj trdili, da jim je vse jasno.
Spor med vodjem zasebne vojaške skupine Wagner in ruskim obrambnim ministrstvom je že star. Jevgenij Prigožin nikoli ni pazil na svoj jezik in je odkrito grozil obrambnemu ministru Sergeju Šojguju in načelniku generalštaba Valeriju Gerasimovu. Trdil je, da njegovim enotam ne dostavljajo dovolj streliva, ki da počiva v skladiščih v Rusiji, obtoževal jih je nesposobnosti in pretiraval zasluge svoje zasebne vojske pri spopadih v Ukrajini. Povedal je marsikatero bridko resnico na račun zbirokratizirane ruske vojske, opozarjal na napake, a hkrati je tudi lagal, vse s ciljem, da Wagner predstavi kot najboljšo vojaško skupino na planetu. Seveda, vse je posel in v njegovem interesu je bilo, da ustvari podobo plačancev, ki bodo potem dobrodošli povsod po svetu. Že zdaj so marsikje po Afriki, kjer uspešno preganjajo razne teroriste, vse na veliko nejevoljo Francozov, ki še vedno sanjajo o svojem afriškem imperiju.
Ko je Wagner osvobodil Artjomovsk (Bahmut po ukrajinsko), je Prigožin napovedal počitek in priprave na nove operacije. Že takrat je postavil temelje za to, kar se je zgodilo včeraj. Namreč, v ruski zavesti je Wagner spremenil v naravnost junaško vojsko, ki je v času, ko se preostanek ruske vojske ni nikamor premaknil, zlomila Ukrajince. S svojimi opozorili, z umikom z bojišča, je očitno tudi upal, da bo ukrajinska ofenziva uspešna in da bo potem sam izpadel kot rešitelj. In marširal na Moskvo, vmes pa se mu bodo pridružile enote ruske vojske, demoralizirane zaradi poraza na bojišču in nezadovoljne zaradi slabega vodstva obrambnega ministrstva. To je bržkone bil načrt, ki ga je sam pri sebi upravičeval s svojimi dobrimi nameni, torej da reši Rusijo pred nesposobno in skorumpirano kliko v obrambnem ministrstvu. Težava le, da se je ukrajinska ofenziva zaletela v zid in je ogromno dragocene zahodne opreme, tudi oglaševanih tankov Leopard 2, zgorelo še preden so prišli do prvih ruskih obrambnih položajev.
Prigožin se je kljub temu odločil, da prestopi Rubikon.
V preteklih dneh je dajal veliko naravnost norih izjav o izgubah ruske vojske in uspehih ukrajinske. Govoril je o ukrajinskem napredku, ki ga niti sami Ukrajinci niso priznali. Pa o stotinah mrtvih ruskih vojakih, ki da jim primanjkuje streliva. Medtem je bil splet poln posnetkov uničenih Ukrajincev, dronov ki se nenehoma zaletavajo v ukrajinski oklep, poln poročil o uspehih ruske vojske in skoraj nič pritoževanja ruskih vojakov na fronti. Prigožin je slikal svojo črno sliko razmer na bojišču, resnica je bila drugačna.
Potem si je izmislil, da je rusko obrambno ministrstvo izvedlo napad na oporišče Wagnerja in postregel s posnetki, ki ne dokazujejo ničesar, z bobnečimi besedami napovedal akcijo in bliskovito začel uresničevati svoj načrt. Pohod na Moskvo. Kdo ve, mogoče se je hotel oklicati za carja.
Vso soboto smo lahko spremljali posnetke Wagnerjevih vojakov v Rostovu na Donu, kjer so prevzeli nadzor nad južnim poveljstvom ruske vojske. Blokirali so tudi letališče, a so naredili vse, da ne bi motili operacij v Ukrajini. To je bilo jasno, Prigožin se ni odločil, da konča vojno, da pomaga Ukrajini. Njegov cilj je bil drugačen. Medtem so se kolone Wagnerjevih vojakov začele premikati proti Moskvi. Prigožin je zatrdil, da ima na voljo 25000 mož, še enkrat toliko v rezervi, a resnici na ljubo nikoli nismo videli tako obsežnih kolon, ki bi to potrjevale. Kljub temu so te malodane brez ovir napredovale na sever. Bilo je nekaj letalskih napadov, sestrelili so nekaj helikopterjev, to pa je tudi bilo vse. Dokaj mirno, čeprav ne povsem brez prelivanja krvi.
Zjutraj se je oglasil ruski predsednik Vladimir Putin in dal jasno vedeti, da ne bo toleriral upora. Prigožin je po drugi strani dal jasno vedeti, da bo šel naprej. Kocka je padla.
V tej zmešnjavi je štelo le, koga bo podprla večina državnih institucij, vojske, prebivalstva. Mestem ko so se kolone približevale Moskvi, so se v ozadju dogajali premiki. Najprej je postalo jasno, da se je večina medijev in politike postavila za Putinom in proti Prigožinu. Čečenski vladar Kadirov je proti Rostovu na Donu, kjer je Prigožin parkiral nekaj svojih sil, poslal naravnost ogromne konvoje svojih borcev, da obračunajo z izdajalcem. Okoli Moskve so začeli postavljati blokade. A do bojev še ni prišlo. Na tej točki je bilo vprašanje, ali se bo kakšna večja vojaška enota postavila na Prigožinovo stran. Če bi se sprožil plaz, bi se lahko obramba Moskve sesula in potem bi imel možnost, da prevzame oblast v prestolnici in dokaj hitro in neboleče bi se vsa država pač morala postaviti na njegovo stran. Takšno je verjetno bilo njegovo razmišljanje. Medtem so celo s fronte v Ukrajini prihajale izjave iz raznih enot, da tega upora ne podpirajo.
Na koncu je vso to dramo zakjučil beloruski predsednik Lukašenko, ki je s Putinom in Prigožinom našel kompromis. Prigožin je ustavil svoje kolone in jih obrnil nazaj proti Ukrajini. V zameno bo Prigožin odšel v Belorusijo, proti njemu ne bo kazenskih postopkov, pripadniki Wagnerja bodo morali z obrambnim ministrstvom podpisati pogodbe. Mimogrede, tudi odločitev da morajo vsi pripradniki prostovoljnih enot podpisati pogodbo z obrambnim ministrstvom, je lahko vplivala na Prigožinove odločitve. Namreč, to je bil način, da si obrambno ministrstvo podredi prostovoljce in plačance in tako na tem področju naredi red.
V prihodnjih dneh bomo videli, ali je v kompromis s Prigožinom vključena tudi zamenjava ruskega obrambnega ministra in načelnika generalštaba. Vsekakor je načeta podoba Rusije, ki se ne kaže več tako zelo stabilna, če lahko vsak vojskovodja maršira na Moskvo in jo potem odnese s celo kožo. Zahodna politika in mediji bodo to izkoristili in bodo opogumljeni, da je kljub propadu ukrajinske ofenzive to vojno še mogoče dobiti. Bržkone bodo pozornost z neuspehov ukrajinske vojske preusmerili na notranje razmere v Rusiji.
Vojna izčrpavanja se medtem nadaljuje. Kolektivni zahod panično išče nadomestilo za vso izgubljeno opremo in rešitev se ponuja v izraelskih tankih in japonskem strelivu in tako naprej.
Prigožinov pohod na Moskvo nam še enkrat več potrjuje, da bo prevrat v Rusiji na oblast prinesel hujšega sovražnika, ne nekoga, ki se bo pripravljen podrediti diktatu Washingtona. Le v glavah zahodnih ‘strokovnjakov’ in ruskih liberalcev, v Rusiji obstaja močna opozicija, katere cilj je uničiti lastno državo, da bodo ZDA še naprej lahko izvajale svojo hegemonijo. Ne, če pade Putin, bo na oblast prišel kdo, ki se bo mnogo manj pripravljen pogovarjati in ki bo naredil to, kar številni kritiki v Rusiji zahtevajo, to je podreditev gospodarstva vojaškim potrebam, mobilizacijo in bolj agresiven odnos do zahodnih držav, ki podpirajo Ukrajince. Putin tega preprosto noče narediti, vojno hoče zmagati z minimalnim možnim vložkom in se upira dodatni mobilizaciji. Z vojaškim vrhom je pri tem vztrajal celo lansko poletje in zaradi tega izgubil Herson in Izjum, nekaj kar je sicer privedlo do vzpona Wagnerja in Prigožina. Če bi do mobilizacije prišlo pravočasno, če bi ruski vojaki nekaj svojega časa vložili v pripravo obrambnih položajev, kakršne jim je po dragi lekciji uspelo vzpostaviti na južni fronti, Ukrajinci nikoli ne bi prebili obrambe v smeri Kupjanska, tako pa so se lahko sprehodili med redkimi ruskimi branilci. To vse v času, ko je ruska vojska izvajala obsežne manevre na vzhodu države. Nikomur očitno ni padlo na pamet, da je treba vojsko poslati na fronto in preprečiti ukrajinsko ofenzivo.
Vzpon Wagnerja je posledica napak ruskega vojaškega vrha in s tem tudi predsednika Putina. Hkrati nam daje vpogled v delovanje sistema in v vlogo samega predsednika. Medtem ko je predsednik naravnost sveta figura, ki je ne napada nihče, zaradi česar tudi uživa tako visoko podporo, se pod njim elite spopadajo za nadzor nad ključnimi deli gospodarstva in nad državnimi institucijami. Rusijo lahko označimo za oligarhijo z močnim predsednikom in državo in z nekaj odtenki demokracije. Oligarhe si je Putin res podredil po prihodu na oblast in uničil tiste bolj neposlušne, a to ne pomeni, da ne obstajajo in se ne spopadajo med seboj. Predsednik je bil tisti, ki je dovolil spopad med Prigožinom in Šojgujem, kar je privedlo do včerajšnje drame.
Kratka je pot od junaka do bedaka in Prigožin jo je uspel prehoditi v enem dnevu. Zdaj ga čaka izgon v Belorusijo. Rusi so se ob tem mogoče naučili pomembne lekcije, to je, da so plačanci posebna vrsta ljudi in da če so ambiciozni, lahko začnejo razmišljati o tem, da bi se sami povzpeli na oblast. Ob tem je seveda vprašanje, ali podoben problem ne bo enkrat v prihodnje voditelj Čečenije Kadirov, ki je že pred vojno uspel vzpostaviti zavidljive sile.
Jinov svet 