Insajder je verjetno edini medij z neko težo, ki vojno v Ukrajini predstavlja z druge strani. Večina medijskega prostora deluje kot propagandni aparat, katerega namen je dušiti opozicijo in dajati vtis, da alternative ni. Preprosto prepisujejo ukrajinsko propagando, ne glede na to, kako neumna ta občasno je. Nihče ničesar ne vpraša. Naredijo, kar jim je ukazano.

Kakšen % prebivalstva s tem prepričajo, je drugo vprašanje. Ustvarili so mehurček, v katerem pritrjujejo drug drugemu in se norčujejo ali zgražajo nad vsemi, ki so zunaj in ki mislijo po svoje. Verjetno se zavedajo, da so v manjšini in da ogromno ljudi sploh ne zanima več, kaj jim hočejo povedati. Ne da bi večina podpirala Rusijo, ne, večini začenja vse skupaj presedati. To je tudi razlog, da Ukrajina počasi izginja z naslovnic. Povezano je to tudi z velikimi neuspehi ukrajinske vojske na bojišču in s spoznanjem, da bo ta vojna dolga in da zahoda oprema ne more spremeniti osnovnega razmerja moči. Rusija je gospodarsko in vojaško vsak dan močnejša, ukrajinska pokopališča pa vedno bolj polna.

Mediji so že nekaj časa v težavah. Nimajo občinstva, ki bi jih bilo pripravljeno na veliko financirati. Ker nimajo dovolj občinstva, tudi lastnikov takšnih ne dobijo, ki bi imeli dovolj denarja. Mediji so v krizi tudi zaradi tega, ker jih je preveč in ker imajo konkurenco na družabnih omrežjih. Mlade generacije si filme in serije brezplačno vlečejo z raznih spletnih strani, ali jih gledajo na pretočnih platformah, mnogi se informirajo v raznih Facebook skupinah, Twitter (zdaj X) je mnogo hitrejši od tradicionalnih medijev. Kdo potem še potrebuje Večer, Dnevnik, Delo, Pop tv, RTV Slovenija?

Ker ne morejo preživeti na trgu, številni potrebujejo državno pomoč. Nekateri so deležni kar izdatne pomoči. Drugi je seveda ne dobijo. To je odvisno tudi od tega, katera politična opcija je na oblasti. Pod prejšnjo Janševo vlado so si močno opomogli mediji naklonjeni politični desnici, vse na ogromno jezo tistih v liberalnem taboru, ki samo sebe vidijo kot edino legitimne. Smo pač kraljestvo zvez in poznanstev, kjer se denar deli ‘našim’ in se od korita odriva vse, ki to niso. S pravičnostjo to nima nobene zveze.

Insajder je zaprosil za državno pomoč, a ni dobil niti odgovora. To je pričakovano. Če bi Insajder dobil kakšno večjo donacijo iz tujine, recimo iz kakšne kolektivnemu zahodu sovražne države, bi ga takoj označili za propagandno trobilo. No, bodimo realni, to že zdaj počnejo, čeprav je resnica takšna, da so prav tisti, ki druge to obtožujejo, sami deležni raznih finančnih pomoči iz zahodnih držav, katerih namen je, da kupujejo lojalnost novinarjev in jih silijo v širjenje uradne propagande. Plačanci pač. Ampak o tem se ne govori.

Po drugi strani se z davkoplačevalskim denarjem razmetava:

Iz seznama je razvidno, da sta časopisni hiši Delo in Dnevnik, obe v lasti znanih slovenskih tajkunov,dobili po 38.000 evrov, Kmečki glas je prejel 31.890,94 evrov, Družini je dodeljeno 30.000,00 evrov, tudi MEDIA PARTNER AGENCIJA dobi 15.479,20 evrov in tako naprej.

Tudi Mladina je dobila 36.000,00 evrov.

Center Oštro, ki je že bogato financiran s strani ameriških korporacij in fondov iz ZDA in ves čas neutemeljeno blati naš portal, pa je bil nagrajen z 21.750,00 evri.

Zajetno vsoto 40.000 evrov je dobil tudi že omenjeni zavod Pod črto, v katerem je delal že omenjeni svetovalec ministrice za kulturo Lenart J. Kučić.

Vsak pač podpira svoj propagandni aparat. Prejšnja vlada je to počela, ta vlada nadaljuje.

Moje osebno mnenje je, da je medijev preveč in da jih toliko niti približno ne potrebujemo, še manj pa je zanje treba državnega denarja. Če ne morejo preživeti, ne bo večje škode, ker jih bo še vedno ostalo dovolj. Predvsem za prenašanje sporočil komentatorjev nekaterih zahodnih medijev, ki jih samo prevedejo, ni neke hude potrebe. Recimo, če bi s prizorišča izginil Dnevnik, bi še vedno imeli Delo. Kar je povsem dovolj.

Kar potrebujemo, so alternative, tako da bodo ljudje lahko dobili čim več informacij in se odločili sami, kaj naj verjamejo in kaj ne. Da, nekdo mora izražati liberalni pogled na svet, nekdo drug konservativnega, nekdo mora podpirati NATO, spet kdo drug ga mora kritizirati. To je tudi razlog, zakaj verjamem, da je Domovina dober projekt. Ne, ker bi se z njimi večinoma strinjal, ampak ker dajejo vpogled v razmišljanje pomembnega dela slovenskega prebivalstva in ker izpostavljajo teme, o katerih liberalni del te družbe najraje ne bi ničesar slišal. Enako je z Insajderjem, ki prinaša drugačen pogled na vojno v Ukrajini. Sto in ene verzije ukrajinske propagande res ne potrebujemo.

Problem je dvoličnost. Marsikdo razglaša svobodo tiska, a takoj, ko dobi moč, začne uničevati vse, ki govorijo drugače. Spomnimo se samo, kako je iz RTV Slovenija v času prejšnje vlade izginil Studio City, ki je seveda imel svoje občinstvo. Preprosto so ga izbrisali. Pod to vlado bodo slej kot prej izgnali vse, za katere menijo, da so podporniki opozicije. S financiranjem je enako.

Že nekaj časa, razen v zelo redkih izjemah, ne kupujem slovenskih časopisov. Zakaj bi jim dajal svoj denar, če pa jim ga tako ali tako daje država in zakaj bi jih prebiral, če točno vem, kaj bodo pisali in da ne bodo dali prostora drugačnim mnenjem, razen tako poredko, da to ne bo imelo nobenega smisla. Še to, da tu in tam dopustijo kakšno drugačno mnenje, je posledica tega, da s tem želijo dokazati, kako zelo odprti da so. Tega ne kupim. Naj jih Matjaž Gruden financira, jaz jih ne bom. Enako je s pozornostjo, ki jih namenjam ne le časopisju, ampak vsem, tudi spletnim portalom in televiziji. Dobro je pregledati, o čem poročajo, nima pa nobenega smisla zanje zapravljati preveč časa. Od tega nimam nič, od tega velika večina nima nič. Ni dodatne vrednosti, ni novih spoznanj.

Na žalost je težko kaj spremeniti. Vsak lahko po svojih močeh pomaga tistim, za katere misli, da so vredni podpore. Donira, spremlja, stiska všečke in tako dalje. Preprečiti, da bi država financirala medije, za katere trenutna oblast meni, da so ji koristni, je skorajda nemogoče. Vsa politična elita je namreč soglasna glede tega, da ima vzvod, s katerim lahko deli davkoplačevalski denar in vzdržuje svoje kadre. Temu se ne bodo odrekli, le vsak bo vodo, ko bo na oblasti, speljal na svoj mlin.