Že dolgo se ni glasbenik z eno samo pesmijo tako globoko dotaknil dela ameriške družbe. Neznani Oliver Anthony, pravo ime Christopher Anthony Lunsford, se je s pesmijo z naslovom Rich Men North of Richmond zavihtel na vrhove ameriških glasbenih lestvic in tam prehitel celo Taylor Swift. Ker je ta njegova pesem na nek način globoko politična, so jo hitro pograbili na eni strani ameriškega političnega razkola, na drugi pa so ga začeli bolj ali manj grobo napadati. Smešno pri tem, da so ga v svoj namen začeli izkoriščati republikanci, zavračati pa demokrati.

A potem, je to tako zelo presenetljivo, ali pa je le odraz tega, kako se obe strani lotevata ameriške družbe, koga nagovarjata, izkoriščata, odbijata, sovražita?

Oliver Anthony poje iz srca in to se vidi. Mogoče ni najboljši pevec, a sporočilo njegove pesmi se dotakne, ker je resnično. Ko poje ‘prodajal sem svojo dušo, delal ves dan, nadure za zanič plačilo, da lahko zdaj sedim tu zunaj in zapravljam svoje življenje, se odvlečem domov in zapijem svoje težave,’ razkriva svoje življenje. Na svojem Facebook profilu je opisal vse svoje težave, kako je delal po tovarnah, šest dni na teden tretjo izmeno in kako je bilo njegovo življenje pekel. Leta 2013 je padel na delovnem mestu in si poškodoval glavo, zaradi česar ni mogel delati 6 mesecev, Kot je zapisal, ga je njegovo delo kasneje popeljalo po obeh Virginijah in v Karolini, kjer je spoznal na tisoče drugih delavcev. ‘Zadnjih deset let sem vsak dan slišal isto zgodbo. Ljudje so tako prekleto utrujeni, ker jih zanemarjajo, delijo, z njimi manipulirajo.’

Anthony je začel privabljati množice. Privabljati je začel tudi politiko. Prišli so republikanci, konservativci in si ga začeli lastiti. V tekstu njegove pesmi so našli nekaj ključnih besed in jih posvojili. Tisto o visokih davkih, mladih moških, ki jih ‘ta država ubija.’ Celo tako daleč je to šlo, da so njegovo pesem vrteli na soočenju republikanskih kandidatov (brez Trumpa) za predsednika ZDA na televiziji Fox News. Tedaj je moral sam Anthony opozoriti, da je bila njegova pesem o bogataših napisana ravno za takšne ljudi, ki so se udeležili soočenja.

V preteklih desetletjih se je v ZDA zgodil pomemben zasuk. Demokrati so se osredotočili na manjšine in jih začeli nagovarjati. Rasne, spolne, etnične. Ob tem so pozabili na belopolti delavski razred in ga prepustili republikancem, ki so priložnost seveda takoj pograbili. Si mislite, stranka, katere prvi cilj je nižanje davkov, tako da bodo bogati lahko imeli še več, revni pa se naj znajdejo, saj je to pač svobodna dežela, so začeli privabljati mlade belopolte moške, pripadnike delavskega razreda, ki bi v nekem drugem času bili člani sindikata in socialisti. Tako se je obrnilo. A kaj naj ta belopolti delavec moškega spola naredi, če ga druga stran naravnost sovraži?

Zdaj ko je Oliver Anthony dal vedeti, da se noče pustiti izkoristiti v politične namene, bo njegova zvezda skoraj zagotovo kmalu zašla. Poslušali ga bodo navadni ljudje, ti pa v modernih ZDA ne štejejo. No, saj tudi pri nas ne. Takšno pesem bi lahko napisal tudi o Sloveniji. Tudi pri nas je veliko ponižanih in utrujenih, čeprav je k sreči še vedno mnogo boljše kot v ZDA, kjer so se razmere radikalizirale do norosti. Na eni strani neverjetno bogastvo, na drugi ulice velemest polne brezdomcev in zadrogirancev, vmes pa ogromno razočaranih pridnih posameznikov, ki komaj preživijo iz meseca v mesec in za katere se je ameriški sen že zdavnaj spremenil v ameriško moro.