Dobro se spomnim, kje sem bil enajstega septembra leta 2001. Vem tudi, da sem ob prvih novicah o terorističnem napadu v ZDA kot nabolj verjetnega krivca videl ameriške skrajne desničarje. Bilo je šest let od napada v Oklahomi, kjer je nekdanji ameriški vojak Timothy McVeigh z bombo v smrt poslal 168 ljudi. Bil je to tudi čas, ko so ameriški desničarji svarili pred nevarnostjo države, ki da jim bo pobrala svobodo in ZDA spremenila v pekel. Ti ljudje so se že tedaj organizirali v razne milice in grozili z odporom.

Teroristični napad enajstega septembra so izvedli skrajni islamski teroristi pod vodstvom voditelja Al Kaide Osame bin Ladna. Taisti bin Laden je bil dolgo časa ameriški zaveznik v vojni proti Sovjetski zvezi v Afganistanu. Američani se nikoli niso ozirali na to, koga so si jemali za prijatelje, pomembno jim je vedno bilo to, da je ta njihova topovska hrana opravila nalogo. Islamski skrajneži so bili dobri za boj proti Sovjetom, tako kot so danes ukrajinski skrajni nacionalisti dobri za boj proti Rusom.

Na nek način so prav ZDA odločilno prispevale k razrastu islamskega terorizma, katerega poglavitno vlogo je v času pred in po enajstem septembru prevzela Al Kaida. Kasneje jih je nadomestila Islamska država, k sreči pa je do zdaj val terorizma močno ponehal.

Svet se je po enajstem septembru spremenil. Bil je to močan udarec ameriški samopodobi. Do tegaj so se počutili neranljive. Da, bile so vojne, vojaki so umirali, a nihče ni tako močno udaril v samo srce njihovega imperija. Finančnega in političnega. Hkrati. Umrlo je skoraj 3000 ljudi, ves svet je videl, kako se podirajo stolpnice. ZDA so postale drugačne, hotele so maščevanje. Prav to je hotel tudi Osama bin Laden.

Bin Laden je imel strategijo, kako poraziti ameriški imperij. Teroristični napad, ki je Američane zvabil v globalno vojno proti terorizmu, hkrati pa služil kot izgovor za preoblikovanje Bližnjega vzhoda, je bil del peklenskega načrta. Američani tega nikoli ne bodo priznali, a načrt je deloval. Leta in leta so ZDA zapravile v boju proti islamskemu terorizmu in v svojem pohlepu po globalni prevladi so uničile Irak, ob tem pa dopustile, da sta se močno okrepili Kitajska in Rusija. Denarja, ki so ga namenjali za vojno, niso mogli namenjati za obnovo infrastrukture in vlaganje v blagostanje svojega prebivalstva. Posledice so očitne. Kitajci so v zadnjih dvajsetih letih izgradili celo omrežje hitrih železni, ameriška mesta pa so polna zadrogiranih beračev, ki ležijo kar po glavnih ulicah. Kitajska je po kupni moči največje gospodarstvo na svetu, ZDA jih pa želijo (neuspešno) zadušiti z gospodarskimi sankcijami.

Pozabljamo zdaj, koliko ljudi je umrlo v terorističnih napadih in koliko jih je umrlo pod ameriškimi bombami. Malokomu so mar udeleženci porok in pogrebov v Afganistanu, ki so jih izbrisali ameriški brezpilotniki. Za modernega zahodnega liberalca je to pač nekaj povsem drugega od posledic ruskih napadov na ukrajinska mesta. Pozabljamo tudi, kako se je okrepila islamofobija. Muslimani, tako so nam grmeli naši zahodni skrajneži, delajo na tem, da si bodo podredili ves svet. Prihajajo k nam in nas nadomeščajo, hkrati pa še terorizirajo. Zgodb o tem je bilo ogromno, pisale so se knjige, izvajala so se predavanja.

Zdaj je, kot da tega nikoli ne bi bilo. Živimo v času rusofobije. Kar so bili po napadih enajstega septembra muslimani, so zdaj Rusi. Tisti sovražni drugi, ki ni čisto človek in ki nas želi uničiti. Vojna proti terorizmu je bila tudi vojna proti celi religiji, čeprav se k sreči vsaj večina vladajoče zahodne politike ni zatekala k temu, da bi kar vse muslimane razglasila za sovražnike. To so počeli razni mnenjski voditelji. Ko gre za Rusijo, je na žalost drugače. Stvari so zdaj hujše.

ZDA so islamski terorizem izkoristile za opravičilo svojih vojaških pustolovščin v svetu, a ni minilo veliko časa, da so islamske skrajneže zopet začele izkoriščati v svoje namene. To se je zgodilo v Siriji, kjer je preimenovana Al Kaida postala prejemnik ameriškega orožja in kjer nikomur v zahodnih prestolnicah ni bilo mar, da se mladi muslimani tja odpravljajo boriti na strani še bolj pošastne tvorbe, Islamske države. Washington je naredil poln krog. Od podpore bin Ladnu v Afganistanu, da bi se ta boril proti Sovjetom, do terorističnih napadov na ZDA, do podpore islamskim skrajnežem, da bi se ti borili proti Asadovi oblasti v Siriji. To vse še v času, ko je Islamska država izvajala teroristične napade ne le po Bližnjem vzhodu, ampak tudi po zahodnem svetu.

Pred dvema desetletjema je bilo v samih ZDA veliko ljudi, ki so nasprotovali državi, napovedovali njen gospodarski kolaps in se pripravljali na odpor diktaturi, ki bo sledila. Zdaj je vse še bolj radikalizirano, veliko Američanov, tistih na konservativni in nacionalistični strani, se boji, da bodo ZDA postale druga Venezuela, da jim bodo demokrati vzpostavili diktaturo, pobrali orožje, odvzeli svobodo izražanja in jih celo začeli pošiljati v koncentracijska taborišča. Da, ta strah je bil prisoten že tedaj, a zdaj je le še več ljudi, ki v to verjamejo. Nič čudnega, da nekateri govorijo o grožnji državljanske vojne.

Te ameriške terorije zarote so prišle tudi k nam, v Slovenijo. Ko poslušate politike in privržence največje opozicijske stranke, lahko slišite odmeve iz ZDA. Tudi pri nas se širi strah, da bodo komunisti uvedli diktaturo. In da, tudi pri nas se govori o državljanski vojni.

Enajsti september je spremenil svet, a potem spet ne tako zelo. ZDA je dal neko usmeritev, ki je privedla do tega pogubnega trenutka, ko želijo ohraniti svojo prevlado, a jim to vedno manj uspeva. Če ne bi bilo napadov enajstega septembra, bi se Bush mogoče že tedaj lotil Kitajske. Prva znamenja spopada so že bila na obzorju. V trčenju kitajskega prestreznika in ameriškega vohunskega letala v bližini kitajskega otoka Hainan je strmoglavil prestreznik in umrl kitajski pilot, ameriška posadka pa je preživela deset dni neprostovoljnega dopusta v kitajskem ujetništvu. Če bi se tedaj začela nova hladna vojna s ciljem ustaviti kitajsko rast, bi bilo vse drugače, a na prizorišče je kmalu posegel bin Laden.